Hej! Nov del! Upam, da vam bo všeč. Komentirajte!
Pošiljam vam koš poljubčkov in ne pozabite, verjemite v svoje sanje in jih ne opustiti! Lepo bodite!

***
Dragi dnevnik!
Danes po pravici povedano te raje sploh nebi odprla. Sploh nevem zakaj sem se te lotila. Zdaj dejansko razmišljam o svojih problemih, ki sem jih prej pometla pod preprogo. Res ti hvala. Ampak vrnimo se k Nathanu in njegovih podvigih ter mojemu srečanju s hišnikovo shrambo.
Ko je Nathan izrekel "pogovoriti se morava" sem ga najprej čudno pogledala potem pa se vsedla na pručko v kotu sobe. On se je naslonil na omaro ter začel: "Ellis mislim, da nekaj čutim do tebe. Do zdaj te nisem opazil vedno si se držala zase. Ampak potem sem te enkrat zagledal v restavraciji s hitro hrano in izgledala si tako svobodna. Bila si drugačna in to mi je bilo všeč.". Takrat bi morala pogruntati. Nikoli ne jem v takih restavracijah, ker so ogabne in, ker bog ve od kje pobirajo tisto čudno meso. Ampak nisem. Bila sem preveč zatoplejna v to, da sem nekomu všeč. In to Nathanu! Vsaka punca na naši šoli bi bila z njim za še tako visoko ceno! To je Nathan, halo! Idiot, ki mi je potem uničil mesec življenja ter ga potem še grenil z tem, da sploh obstaja. Milo rečeno. Zato Nathan, ti dajem izziv. Ker vem, da ne preneseš izzivanja te izzivam. Takoj zdaj, ko to bereš, ker VEM, da bereš pojdi na šolsko dvorišče. Še prej se obleči v mini krilo, ki ti ga je podarila Natalie na vajinem zmenku. Majico sleči ter tako poplesavaj po POLNEM šolskem dvorišču. Si upaš? Ne verjamem. Prevelika boječka si.
No pojdimo naprej. Ko je Nathan rekel, da sem mu všeč me je najprej poljubil na lice potem pa tiho rekel:"Grem, moram prekiniti z Natalie.". In takrat sem mu verjela. Njegove oči so odražal tako odkritosrčnost, da je bila misel na to, da se mogoče pretvarja nemogoča. Nato je tiho odšel. Zaprl je vrata in zaslišal se je tihek škljoc, ki ga takrat nisem prepoznala. Nekaj časa sem še sedela tam in razmišljala o Nathanu nato pa se počasi odpravila do vrat. Hodila sem po prstih, kot, da če bi bila preglasna, da bi se zbudila. Da bi bile to samo sanje in, da bi mi ostal samo bežen spomin na to. Škoda, da niso bile. Ko sem hotela odpreti vrata pa so ostala zaprta. Kot, da bi bila nedotaknjena. Poskusila sem še enkrat a ni šlo. Kakšno presenečenje kajne? Kdo bi si mislil, da se bo veliki Nathan pozabaval z čudaško Ellis in jo zaprl v hišnikovo shrambo. Nihče? Čudno. Vsi? Veliko bolj verjetno.
Ven sem zbežala skozi majhno okno. Padla sem na trda tla in moja bela obleka je postala rjava. Takrat sem ugotovila kaj se je zgodilo. Pretental me je. Nathan, si zdaj srečen? To ti je zagotovo polepšalo življenje, ne?
Potem sem se odpravila v dvorano. Še zdaj nevem zakaj, mogoče, ker sem mislila, da je mogoče čisto majčkena možnost, da sem se motila in, da sem Nathanu bila všeč. Ampak ni bilo tako. Na kratko bom opisala kaj se je nato še zgodilo, ker me še zdaj stisne v srcu, ko pomislim na to.
Ko sem prišla v dvorano se je zgodilo nekaj, kar si ne želi nihče. Verjemite mi na besedo. Celotna dvorana se je začela režati in me obmetavati s ostanki ogabnega peciva. Pa saj ne, da sem predvidevala, da bo drugače. Nisem si mislila, da bodo začeli obmetavati Nathana. Nathan, si vesel, ker sem te prva omenila? Si žalosten, ker je tvoja pozornost končana? Ne skrbi, saj boš še omenjen. Potrpi.