Trinajstletna Eva je komaj čakala svoj prvi šolski dan v sedmem razredu. Srce ji je hitreje bilo že med vožnjo z avtobusom. Nova šola, novi razredi, novi obrazi – vse je bilo vznemirljivo, a tudi malo strašljivo.

Ko je prestopila prag učilnice, se je znašla pred labirintom hodnikov. Še dobro, da je imela zemljevid šole – a kljub temu se je izgubila. Hodila je gor in dol, gledala številke vrat, dokler ni nenadoma stala pred učilnico, ki se ji je zdela prava. Sramežljivo je pokukala noter… in zagledala fanta, ki je stal sredi razreda. Njegovo ime je bil Tian. Njegove oči so se zasvetile, ko je dvignil glavo, in Eva je začutila, kako ji srce poskoči.

»Hej, si nova?« jo je nagovoril s prijaznim nasmehom.
»Ja, Lina… uh, Eva! Jaz… sem Eva,« se je spotaknila med besedami.

Ko je učiteljica razdelila sedežni red, je Eva sedla zraven Tiana. Vsaka njuna beseda je bila kot drobna iskra – smeha, pogovorov o najljubših knjigah in risankah. Ko se je zvonec oglasil za prvi odmor, ji je Tian nežno rekel: »Hej, hočeš, da si skupaj ogledava šolski vrt?« Eva je prikimala, rdečica ji je obarvala lica.