Med odmori in malico sta se Tian in Eva spoznala bolje. Skupaj sta se smejala nenavadnim šolskim pravilom, izmenjevala filme, ki jih oba obožujeta, in razkrivala drobne skrivnosti svojih življenj.

Eva je začela opažati, da Tian ni samo smešen in prijazen, ampak tudi pozoren – vedno jo je vprašal, ali je v redu, če se ji je kaj zgodilo ali če je izgubljena v hodnikih. Njegova bližina ji je pomenila več, kot je sprva mislila.

Na koncu prvega meseca sta sedela na šolskih stopnicah, oba z nasmehom in telefoni v rokah. Eva je vedela, da se je leto šele začelo, a da je njeno srce že našlo nekoga posebnega.

Ko je zvonec oznanil konec pouka, se je Tian nenadoma nagel proti njej in ji šepnil: »Hej, čez vikend… bi šla na šolsko igrišče? Nekaj bi ti moral povedati.«

Eva je začutila, kako ji srce zalučalo še hitreje. Noge so ji postale težke, besede so ji ušle. Pogledala ga je, a preden je uspela odgovoriti, je Tian že odkorakal med množico učencev.

Eva je stala tam, prepričana, da bo ta vikend spremenil vse. A vprašanje je bilo: Kaj ji bo Tian pokazal?