Ni se menila za grdo govoričenje, in je le previdno razprla listek. Zastrmela se je v poševno pisavo in namrščeno prebrala vrstice. Začudeno se je obrnila, vendar Legolasa že ni bilo več tam. Z listkom v roki ter nevidno kot senca, v kateri je prej stala, se je napotila v svojo sobo in pričela z delom.

BISTROUMNINA DEDIŠČINA #4

V omarici pri postelji je našla pisalni pribor in nekaj zvitkov pergamenta, ter jih položila na mizo. Vsedla se je na oblazinjen stol ter še enkrat prebrala sporočilo.

'Mi lahko prosim prevedeš naslednje besede? Slutim, da je to vaš starodavni jezik, v deželi pa so bile vse take knjige prepovedane in zažgane na ognju že nekaj stoletij nazaj. Tako da si ne moram pomagati s knjižnico ali starimi pisarji, ki so se učili ta jezik. Vrnem se na večer drugega dneva.'

Zastrmela se je v navedene besede. Legolas se je potrudil dokaj natančno prepisati oznake, pa vendar ji še vedno ni bilo nič jasno. Bile so nekakšne rune; pismenke, polne okrasnih pik in črtic, ki so tvorile vzorec in pod seboj skrivale njej neznano pisavo, katero se je nekdo izredno potrudil skriti med vse vijuge in zavoje. Pogladila je list papirja in s svinčnikom narahlo prepisala prvo besedo.

List je obrnila na glavo in spet pogledala. Nič. Besedo je prezrcalila. Spet nič. Napisala jo je na sto in en način, pa vendar so še vedno vanjo gledale neznane oznake. Čelo se ji je vedno bolj mračilo in med prsti je neučakano vrtela pisalo, kot bi si želela, da se razvozlana beseda kar pojavi pred njo.

Naslonila se je na usnjen stol ter pogledala v zrak, nato pa se sprehodila do okna, skozi katero se je počasi poslavljal dan. Globoko je vdihnila in se zamislila. Iznenada se ji je posvetilo.

Zdrvela je nazaj k mizi in mrzlično prijela pero. Prevlekla je navpične in vodoravne črte, ki so sestavljale rune in jih ponovno prepisala. Zastrmela se je v dobljeno besedo.

Seynti.

Legolas se ni motil; res je bila ena od različic njihovega starodavnega jezika syllabiščine, le, da jo je Auriel razumela čisto malo. Skozi tisočletja se je njihov jezik razvijal in oblikoval; stare variacije govorice so zamenjale nove in kmalu se je večino starejših oblik zanemarilo; čarobni jezik je počasi tonil v pozabo.

Spomnila se je dolgih zimskih večerov, ko se je na mesto raziskovanja palače morala učiti različice njihovega jezika, medtem ko sta sestri pletli ob ognju in si pripovedovali izmišljene ljubezenske zgodbice, ki jih je sama tako sovražila, in sta jo potem vedno dražili z najnovejšimi romantičnimi čenčami, ki so krožile po gradu.

-
Osedlal je konja in mu nadel sedalne vreče, v katere je malo prej zložil nekaj hrane in razmišljal o sojenju. Saj mu je bil Dora dober prijatelj, vendar pa je prelomil obljubo, ki so jo dali kralju: Auriel bo živela dokler ne bo izpolnila očetove želje. Po eni strani se je čutil krivega, ker je želel, da Doramirja zaprejo ali ga vsaj kaznujejo, po drugi strani pa je razumel, da je on vdan bojevnik in da bo težko našel njemu enakega, zato mu je privoščil prostost.

Tik pred sončnim zahodom je konja privedel na dvorišče, kjer ga je s svojim žrebcem že čakal Garel.

»Pripravljen?« ga je čisto brez potrebe vprašal, saj je vedel, da je Legolas vedno pripravljen na vse.

A tokrat ni bil. Saj je razumel kraljeve obveznosti, ampak res ni hotel zapustiti Auriel samo v gradu, medtem ko je Dora na prostosti in željan prelivanja njene krvi.

»Bo v redu?« je dvomeče vprašal Garela in pogledal proti oknu njene sobe.

»Seveda bo,« mu je zagotovil prijatelj. »Ali veš, kako se je sama znebila stražarjev pred njenimi vrati?«

»Kako?«

Garel se je nasmehnil. »Rekla jima je, da se bo vrnila. Res se je, zato ima zdaj proste odhode in neumna bebca sta si brez vednosti drugih vzela dopust.«

»Res se bo znašla,« je bolj sebi kot Garelu pritrdil Legolas in se povzpel na konja ter se skupaj z bojevnikom dvomeče napotil proti mestu ob Temnem gozdu, kamor ga je poslal kralj.

Vrnil se bo na večer pojutrišnjem in nazaj bo, preden se bo Auriel lahko udobno in mirno namestila v naslonjač ter mu prevedla besede, za katere je prosil.

Še sanjalo se mu ni, da ima Auriel drugačne načrte.


:speaking_head: končno sem prebrodila NPZ - je in večino ocenjevanj, zato sem se lahko mirno spravila k pisanju nadaljevanja. Naslednjič sledi novo poglavje in spet bom začela s posvetili posebnim osebicam (in seveda novim bralkam) na začetku vsakega od njih :blush:! Hvala za potrpežljivost in lepe želje v komentarjih, ki mi jih namenjate vsakič, ko preberete nadaljevanje.

Še glede vprašanja, ki sem ga postavila prejšnjič: veliko vas je upalo (in ugibalo) na romantične scene, ampak Legolas ima očitno drugačne načrte :wink:... Čisto vsak odgovor mi je bil všeč, najbolj pa sem bila fascinirana nad tem razmišljanjem Manon:

Auriel!
Bistroumna je imela oporoko. Sicer so mi prebrali le moj del, ampak oporoko sem videl na mizi in prebral, da je bistroumna tudi tebi nekaj zapustila. Ne bom ti povedal, kaj, saj je prenevarno, ampak lahko rečem le to, da je meni zapustila napoj in knjigo, ki se povezujeta s tvojo dediščino. Izvedel sem, da se naši deželi bliža vojska in samo najini dediščini jo lahko nekako ustavita. Moja je nebeški ogenj, ki je zelo eksploziven, v knjigi pa so napisani različni uroki, povezani z njim. Če dobiš še svojo dediščino, vojsko lahko ustavimo, če ne, pa nimamo možnosti. A najbrž je ne boš dobila, saj te moj oče ne mara in niti meni skoraj ni pustil odnesti dediščine. Zato želim, da v svoji sobi prebereš vse knjige o nebeškem ognju in se domisliš najboljšega načina, kako vdreti v zasebne prostore mojega očeta, kjer hrani to, kar ti je zapustila Bistroumna. Pred njegovimi sobanami se z Wyattom dobimo jutri ob enih zjutraj. Prosim, bodi tam.
Z ljubeznijo,
Legolas

Vsakemu sem odgovorila pod njegovo razmišljanje, Manon pa sem napisala:
Iz dediščine si kar veliko razpletla in to mi je zelo všeč :)
Ob branju izvirnih (in predvsem domiselnih) komentarjev se včasih vprašam, ali ne bi morda nekdo drug Aurielino zgodbo bolje izpeljal, kot pa jaz, sama?