:speaking_head: To je zadnji del poglavja Obred, hkrati pa tudi nekaj posebnega, saj je bil eden mojih najtežjih zamisli za zgodbo, ki sem jo uspela preliti na papir. Če ste bili prej vajeni predvsem drame (če lahko ubijanju, grožnjam in sovraštvu rečemo drama :grimacing:), se tukaj osebe spustijo prvič v romantično razmerje, kar je zame (kot pisateljico) osebno nekaj težkega.
Verjetno bi bolje opisala trole, s klobučki, na metlah, ki bi me lovili po cesti polni sladkorne pene, jaz pa bi bila oblečena v kostum pisanega samoroga in kotalkala proti Drakulinemu gradu, kot pa povzeti romantičen prizor.
No, dovolj dolgovezenja, uživajte :blush:!

Prejšnjič...

Pogledala ga je in se sprehodila do okna. »Nimaš se za kaj opravičevati.« Odgrnila je zavese ter spustila svetlobo v sobo. »Saj nisi nič naredil.«

»Ravno to,« je pojasnil, »nič nisem naredil. Pustil sem te samo.«

OBRED #6

»Res je v redu. Saj sem se sama znašla. In pa, če bi se ti vpletel, bi verjetno zabredel v velike težave.«

Njene oči so bile prazne in utrujene od vseh grozot, ki jim je bila priča, saj so manipulativni ljudje tako umazali njeno dušo, da je samo sebe krivila za vse zločine, ki jih je naredila, pa vendar na povelje drugih.

Približal se ji je in naslonil čelo na okno, skozi katerega sta strmela. Čisto vseeno mu je bilo za očeta in kaj bi si drugi mislili, naslednjič je ne bo pustil na cedilu. Nič se ji ne bo zgodilo.

Še preden se je zavedal, sta se znašla v objemu tesno privita drug ob drugega. Obema je bilo to novo in nekaj tujega, vendar sta se prepustila občutku bližine in zaupanja. Na okno so začele padati prve kapljice jutranjega dežja in slišalo se je presketanje ognja v skoraj dogorelih baklah, ki so metale sence na puste stene sobe.

Vdihnil je njen vonj po svežini in spomladanskih cvetlicah, ter užival v toploti njenega telesa in zavetju kril, ki so se ovila okoli njiju. Ko ga je pogledala, v njenih očeh ni bilo tiste radosti in nagajivosti, ki jo je pokazala kadar se je česar razveselila in katero bi si želel videti večkrat. V njenih očeh ni bilo upanja. Vedel je, da se poznata le kratek čas, pa se mu je kljub temu zdelo, da jo pozna bolj kot kogarkoli. Da mu je zanjo mar, bolj kot za kogarkoli drugega.

Čeprav je na ven kazala brezbrižnost, je v sebi skrivala in negovala plamen upanja na boljšo prihodnost. Da se bo kdaj izvlekla iz te vojne, ki je že zdavnaj minila, pa vendar jo je v srcu bila sama proti sebi. Ampak ogenj v tej čarobni in ljubki osebi je ugasnil; ugasnil je takrat, ko jo je pustil samo.

Kar naenkrat si je zaželel, da bi bil ta plamen on, da bi ji vlival moč in pogum, tudi ko ga ne bo poleg nje. Da bi jo ščitil, a je ne omejeval; ji pomagal, a dovolil, da je samostojna; pokazal pot, a počakal, da jo tudi sama najde.

»Oprosti,« je zašepetal, ko se je še močneje privila k njemu. Srajco je imel odpeto in vedel je, da posluša bitje njegovega srca.

Pobožal jo je po licu, kot takrat, ko sta bila prvič sama in ji je obrisal solze. Bil je trenutek, ujet v času.

»Princ,« se je oglasilo pri vratih. Služabnica je zbegano stala med vrati in poskušala ne zreti v prizor sredi sobe. »Kli…kličejo vas na dvorišče.«

Mlada vilinka je hitro odšla, on pa je počasi stopil stran. Šele ko sta se ločila, je opazil, da del njega manjka; preveč zraka ju je ločevalo, kljub temu da sta bila drug od drugega oddaljena le nekaj korakov.

Na pol poti proti vratom se je ustavil.

»Legolas,« je rekla hrepeneče, ko se je obrnil.

»Auriel.«

Ni več zdržal. Moral je začutiti mehkobo njenih las in lahkotnost belih peres. Pogledati v oči temu popolnemu dekletu in ji reči, da jo ljubi, neglede na razlike, ki ju ločujejo. Ne bo je ponovno pustil same in ji obrnil hrbet.

Ko so se njune ustnice združile v poljub, je njena avra zlato zažarela in v njenih očeh je spet zagledal plamen, ki ne bi smel nikoli ugasniti.

Poljub je bil opravičilo in upanje; upanje na svobodo in večnost, kakršnakoli že bo.