Padec ognjene
Moonin
Sedel sem v travi zraven Sunset in zrl v zvezde. V vse zvezde za katere sem porabil vso energijo, da so svetile. Vsake toliko mi je katera ušla in ugasnila z glasnim pokom. Zaklel sem.
Preveč napak delam. Preveč, da bi lahko bilo vse stabilno.
Težko je če je svet v tvojih rokah, v tvojem videnju katerega ne moreš zaupati nikomur. Nikoli ne vem kaj se bo zgodilo, le podzavest ve a že to je preveč zame in za cel svet. To misel je pospremil dolg tresoč vdih, ki je pritegnil Sunsetino pozornost. Pogledala me je s tisto ognejno iskrico, ki jo je nosila v očeh.
Vedno polna upanja, vedno optimistična in puhoglava. Nikoli ne pomisli na realnost. Vseeno ji je kaj se dogaja po svetu, samo da opravlja svojo nalogo-dviganje in spuščanje sonca in da se zabava. Nikoli ne bo vedela kako je biti jaz- najstarejši od varuhov. Starejši kot Mati in Oče.
Veliko jih pozabi mojega tretjega varovanca-temo, najstarejšo snov na svetu. Nič.
"Moonin, kaj te tako skrbi? Svet je lep, prijeten. Toliko kultur je, toliko različnih ljudi." je Sunset rekla in se široko nasmehnila.
Verjetno me je želela potolažiti a je vse le še poslabšala.
Dvignil sem se in hlastal za zrakom, ko je beseda za besedo kar drla iz mene:"Kako vidiš le pozitivo? Si res tako neumna?! Tako neumna, da ne vidiš, da se bo svet vsak čas razklal, da bo vse šlo kmalu pozlu, ker bomo MI tisti, ki se bodo izneverili ljudem?! Mar ne moreš videti več kot centimeter od sebe. Odpri oči Sunset!"
Zrl sem vanjo. Videl sem, da sem jo prizadel a sem bil preveč ponosen, da bi kaj rekel. Nisem bil več tako zadržan kot prej in dobro mi je delo, da sem se postavil zase.
Obrnil sem ji hrbet in se z vso silo pognal v zrak in tekel čez oblake. Nisem se več ozrl za njo in odšel še višje dokler me v kožo ni zadelo brezzračje.

Sunset
Vsaka njegova beseda je bila kot bič na mojo golo kožo, in vsaka je bolj prodrla proti kosti.
Bolelo me je, da je reagiral tako. Nikoli ni govoril tako z mano, sicer skoraj nič ni govoril a nikoli se ni name takole drl.
Ognjena solza se mi je pocedila po licu in upepelila delček trave.
Bič se je dotaknil moje gole kosti. Zaril je najglobje kar je lahko.
Pokleknila sem in jokala v dlan. Solze so padalae na tla in vžigale travo. Travnik okoli mene se je vžgal. Uničila bom cel svet. Vžgala sem se sama in pustila, da me plameni požrejo. Bila sem v kletki iz ognja, ko je ogenj karnaenkrat prišel na povodec. Dvignila sem glavo in zagledala zguban zagorel obraz. Moja mati. Prva varuhinja ognja.
Na obrazu je imela hinavski nasmeh.
"Pozdravljena... hči." hči je še posebej popačila in se mi hinavsko nasmehnila. Moj ogenj je bil vedno na krajšem povodcu dokler ni ugasnil.
Pogledala sem jo. Kako za Temo je to storila? Moj ogenj je bil neukrotljiv, še jaz ga nisem morala nadzorovati.
Kot da bi vedela kaj sem vprašala mi je odgovorila:"Veš stoletja treninga se splačajo."
Zrla je v svoje ognjene nohte in potem vame.
"Primite jo in odpeljite v grad." je ukazala in izginila v oblačku dima.
Na rokah in gležnjih sem imela okove. Roke še posebej zavite v diamant, da ne bi morala upepeliti vsega okoli sebe. Tako ali tako sta bila moj ogenj in ognjena orbita popolnoma izčrpana.
Dve postavi sta me prijeli za roke. Nisem ju morala prepoznati saj se je moj vid slabšal. Vedno manj sem videla in zdrsnila sem v trdo nezavest.
Zbudila sem se v temnem prostoru. Vso moč sem usmeril, da bi si prižgala iskrico a je ni bilo. Upala sem, da sonce ni ugasnilo tako kot je moja iskrica upanja.

Moonin
Končno sem se ohladil, ko sem pretekel do Sirija in nazaj. Še vedno sem hlastal za zrakom ko sem pristal na nekoč imenovanem travniku. Tam kjer sva še pred časom sedela je bilo le še oglje. Kam je izginila Sunset?
Pogledal sem v sonce, ki bi že moralo vziti.
To ni dobro.
"Sunset!" Zadrl sem se tako glasno, da me je lahko slišalo pol sveta, če ne bi bilo vsega trušča, ki ga ljudje ustvarjajo.
Obrnil sem se in v roki sem že držal svoj Lunin haladij.
Osebi, ki sta me gledali sta žareli kot sonce. Kot... Sunset.