Vedno obstaja upanje
Sunset
Zbrala sem vse besede, ki so mi obležale v grlu in zašepetala: »Moonin?«
Besede so donele po celici in me zadele v razbolelo glavo.
Ni bilo odgovora. Je bil mar mrtev?
Pogoltnila sem in ob tej potezi me je zabolelo grlo, a bilo mi je vseeno.
»Moonin?« sem zašepetala še enkrat. Besede so mi ostale v grlu in mi trgale dušo.
Solze so mi začele nenadzorovano teči, kljub dejstvu, da sem bila izmučena. Obraz sem nekako zakopala v njegove mehke črne lase in hlipala v njih.
Ubila sem si edinega prijatelja.
Težke verige in kristalni povoji so mi roke vlekli k tlom in glavo sem komaj držala pri njem a zanj bi naredila vse.
»Si bi lahko nos obrisala nekam drugam?« Streslo me je. Moonin je spregovoril. Njegov glas je bil komaj šepet a v njem se je vseeno slišala aroganca.
»Moonin!« sem po tiho vzkliknila. »Ž-ž-živ si,« sem zašepetala in glavo odmaknila iz njegovih las.
Kljub temi sem videla šibek odsev v očeh.
Še je bilo upanje.
Moonin:
Poražen sem ležal na tleh in se nisem želel premakniti, kljub dejstvu, da se mi tista, ki me je izdala približuje. Čutil sem da ji je vsak premik mišice delal neznanski napor in čutil sem tihi obup, ko je prišla do mene.
Zadelo jo je spoznanje kdo je zraven nje.
Po tiho je zašepetala moje ime a sem molčal. Ponovila ga je še enkrat a se nisem odzval, češ naj še malo trpi.
Glavo je s težavo zakopala v moje črne lase in hlipala v njih.
Takrat sem začutil potrebo, da ji dam neko brezupno upanje: »Si bi lahko nos obrisala nekam drugam?«
Zvenel sem bolj arogantno kot sem želel a videl sem kako se ji je zasijal sajast obraz.
Po tiho je vzkliknila moje ime in dodala neuporabno dejstvo, da sem po nekem čudnem naključju živ.
Mislila je, da sem mrtev. Ha! Mene pa res ne moreš ubiti. Kljub vsemu je še vedno bila puhoglava Sunset.
Dvignil sem glavo. Oči so se ji svetile. Njen obraz je bil izčrpan in upadel.
Gigi
Kaj je to meni treba? Z izvijačem sem previdno odvila še zadnji vijak, medtem pa razmišljala kaj za vraga delam. To ni bil le drag parfum, ki sem ga ukradla prejšnji teden bil je prekleti avto. Tisoče misli mi je rojilo po glavi a najbolj je odzvanjal glas, ki mi je govoril naj ne preneham in, da se bom takole mogoče celo zamotil.
Odstranila sem pokrov zračnika in z nogami naprej zlezla vanj. Takoj, ko sem dala notri glavo me je zadel vonj po motornem olju s pridihom plesni. Tako trdo me je zadel, da bi me lahko odbil ven, če bi bil v trdnem agregatnem stanju.
»Ne zdaj Gi.« sem zamrmrala čez zobe in privila pokrov jaška nazaj na svoje mesto. Izvijač sem previdno pospravila v stranski del hlač in se potisnila globlje v jašek.
Nihče mi nikoli ni povedal, da so prezračevalni jaški tako zelo ozki.
Svojo odločitev sem kar hitro obžalovala, a ni bilo poti nazaj. Z nogami sem končno zadela v rešetko. Z nogami sem udarila vanjo, da je s treskom pristala na tla. Izvila sem se ven in pristala na tleh, tik zraven moje zlate tarče. Ustnice so se mi razvlekle v hinavski nasmešek, in že sem sedela v jeklenem konjičku.
Pogledala sem armaturno ploščo in pristor, kjer bi moral biti ključ, ki ga kot pričakovano ni bilo. Izstopila sem in se sprehodila čez ogromno delavnico. Povsod avtomobili, ki me niso niti malo zanimali. Šla sem mimo dragega Bugattija in s svetilko posvetila v za moj okus ne lepo oblikovano notranjost. Tudi v njem ni bilo ključa.
Naredila sem krog okoli vseh šprtnikov in vsi enaka zgodba-pripravljeni na vožnjo, a rabiš ključ. Previdno sem šla ob vsaki steni in s svetilko osvetila vsako razpoko.
Bingo. Moje ustnice so se že drugič razvlekle v tisto prekleto hinavščino, ki sem jo imela v sebi. Sočno sem se preklela nato pa sem z roko previdno preverila, če je omarica po nekem nemogočem naključju odprta. A sreča se ni ravno sprehajala ob moji strani. Dvignila sem desnico in z robom zapestja z vso silo udarila ob zgornji rob, da je tiho delavnico preplavilo glasno donanje kovinskih vrat omarice.
Premigala sem desno zapestje nato pa pograbila za izstopajočim ključem. Bilo je lažje kot bi pričakoval. Previdno sem se postavila pred lepotca in iz torbe vzela nove tablice. Srce mi je razbijalo od adrenalina, ki je vel v mojih žilah. Roke so se mi tresle in ob vsaki gesti, ki sem jo naredila, in z vsako sem bila bliže neki nerešljivi svobodi. Odprla sem garažna vrata in se povezala preko valov na katerih so delovala. Odkorakala sem do avta in previdno sem odprla vrata. Sedež je bil popolno oblikovan za hitre in nepredvidljive vožnje. Njegova notranjost je bila preprosta a veličastna. Vsedla sem se noter, ključ previdno vtaknila v avto in roke postavila na volan. Obrnila sem ključ in prestavila ročko. Motor je zabrnel, bil je pripravljen pregrešnih hitrosti in tisočih kilometrov ceste.
Peljala sem se po prašni puščavski cesti in vsake toliko zavriskala iz čistega veselja in užitka do neobljubljene svobode.
To sem bila jaz. Prava jaz. Nobenih prekletih dreves, nobene trave, nobenilh sprememb, le Gigi in cesta.
Sunset:
Začela sem glasno ihteti. Bil je tam z mano. V celem duhu se mu je čutilo, da je poražen, da se je za vse veke predal. A vseeno bil je tam invedela sem, da mi bo pomagal. Mogočen je.
Želela sem, da pomaga. Imela sem neko neumno upanje ničesar česa ni, neko fantazijo, ki je ne pozna nihče razen jaz. Le jaz. Brez trepljenja, brez bolečine, le jaz, Moonin in nedokolčan svet.
Sunset
Zbrala sem vse besede, ki so mi obležale v grlu in zašepetala: »Moonin?«
Besede so donele po celici in me zadele v razbolelo glavo.
Ni bilo odgovora. Je bil mar mrtev?
Pogoltnila sem in ob tej potezi me je zabolelo grlo, a bilo mi je vseeno.
»Moonin?« sem zašepetala še enkrat. Besede so mi ostale v grlu in mi trgale dušo.
Solze so mi začele nenadzorovano teči, kljub dejstvu, da sem bila izmučena. Obraz sem nekako zakopala v njegove mehke črne lase in hlipala v njih.
Ubila sem si edinega prijatelja.
Težke verige in kristalni povoji so mi roke vlekli k tlom in glavo sem komaj držala pri njem a zanj bi naredila vse.
»Si bi lahko nos obrisala nekam drugam?« Streslo me je. Moonin je spregovoril. Njegov glas je bil komaj šepet a v njem se je vseeno slišala aroganca.
»Moonin!« sem po tiho vzkliknila. »Ž-ž-živ si,« sem zašepetala in glavo odmaknila iz njegovih las.
Kljub temi sem videla šibek odsev v očeh.
Še je bilo upanje.
Moonin:
Poražen sem ležal na tleh in se nisem želel premakniti, kljub dejstvu, da se mi tista, ki me je izdala približuje. Čutil sem da ji je vsak premik mišice delal neznanski napor in čutil sem tihi obup, ko je prišla do mene.
Zadelo jo je spoznanje kdo je zraven nje.
Po tiho je zašepetala moje ime a sem molčal. Ponovila ga je še enkrat a se nisem odzval, češ naj še malo trpi.
Glavo je s težavo zakopala v moje črne lase in hlipala v njih.
Takrat sem začutil potrebo, da ji dam neko brezupno upanje: »Si bi lahko nos obrisala nekam drugam?«
Zvenel sem bolj arogantno kot sem želel a videl sem kako se ji je zasijal sajast obraz.
Po tiho je vzkliknila moje ime in dodala neuporabno dejstvo, da sem po nekem čudnem naključju živ.
Mislila je, da sem mrtev. Ha! Mene pa res ne moreš ubiti. Kljub vsemu je še vedno bila puhoglava Sunset.
Dvignil sem glavo. Oči so se ji svetile. Njen obraz je bil izčrpan in upadel.
Gigi
Kaj je to meni treba? Z izvijačem sem previdno odvila še zadnji vijak, medtem pa razmišljala kaj za vraga delam. To ni bil le drag parfum, ki sem ga ukradla prejšnji teden bil je prekleti avto. Tisoče misli mi je rojilo po glavi a najbolj je odzvanjal glas, ki mi je govoril naj ne preneham in, da se bom takole mogoče celo zamotil.
Odstranila sem pokrov zračnika in z nogami naprej zlezla vanj. Takoj, ko sem dala notri glavo me je zadel vonj po motornem olju s pridihom plesni. Tako trdo me je zadel, da bi me lahko odbil ven, če bi bil v trdnem agregatnem stanju.
»Ne zdaj Gi.« sem zamrmrala čez zobe in privila pokrov jaška nazaj na svoje mesto. Izvijač sem previdno pospravila v stranski del hlač in se potisnila globlje v jašek.
Nihče mi nikoli ni povedal, da so prezračevalni jaški tako zelo ozki.
Svojo odločitev sem kar hitro obžalovala, a ni bilo poti nazaj. Z nogami sem končno zadela v rešetko. Z nogami sem udarila vanjo, da je s treskom pristala na tla. Izvila sem se ven in pristala na tleh, tik zraven moje zlate tarče. Ustnice so se mi razvlekle v hinavski nasmešek, in že sem sedela v jeklenem konjičku.
Pogledala sem armaturno ploščo in pristor, kjer bi moral biti ključ, ki ga kot pričakovano ni bilo. Izstopila sem in se sprehodila čez ogromno delavnico. Povsod avtomobili, ki me niso niti malo zanimali. Šla sem mimo dragega Bugattija in s svetilko posvetila v za moj okus ne lepo oblikovano notranjost. Tudi v njem ni bilo ključa.
Naredila sem krog okoli vseh šprtnikov in vsi enaka zgodba-pripravljeni na vožnjo, a rabiš ključ. Previdno sem šla ob vsaki steni in s svetilko osvetila vsako razpoko.
Bingo. Moje ustnice so se že drugič razvlekle v tisto prekleto hinavščino, ki sem jo imela v sebi. Sočno sem se preklela nato pa sem z roko previdno preverila, če je omarica po nekem nemogočem naključju odprta. A sreča se ni ravno sprehajala ob moji strani. Dvignila sem desnico in z robom zapestja z vso silo udarila ob zgornji rob, da je tiho delavnico preplavilo glasno donanje kovinskih vrat omarice.
Premigala sem desno zapestje nato pa pograbila za izstopajočim ključem. Bilo je lažje kot bi pričakoval. Previdno sem se postavila pred lepotca in iz torbe vzela nove tablice. Srce mi je razbijalo od adrenalina, ki je vel v mojih žilah. Roke so se mi tresle in ob vsaki gesti, ki sem jo naredila, in z vsako sem bila bliže neki nerešljivi svobodi. Odprla sem garažna vrata in se povezala preko valov na katerih so delovala. Odkorakala sem do avta in previdno sem odprla vrata. Sedež je bil popolno oblikovan za hitre in nepredvidljive vožnje. Njegova notranjost je bila preprosta a veličastna. Vsedla sem se noter, ključ previdno vtaknila v avto in roke postavila na volan. Obrnila sem ključ in prestavila ročko. Motor je zabrnel, bil je pripravljen pregrešnih hitrosti in tisočih kilometrov ceste.
Peljala sem se po prašni puščavski cesti in vsake toliko zavriskala iz čistega veselja in užitka do neobljubljene svobode.
To sem bila jaz. Prava jaz. Nobenih prekletih dreves, nobene trave, nobenilh sprememb, le Gigi in cesta.
Sunset:
Začela sem glasno ihteti. Bil je tam z mano. V celem duhu se mu je čutilo, da je poražen, da se je za vse veke predal. A vseeno bil je tam invedela sem, da mi bo pomagal. Mogočen je.
Želela sem, da pomaga. Imela sem neko neumno upanje ničesar česa ni, neko fantazijo, ki je ne pozna nihče razen jaz. Le jaz. Brez trepljenja, brez bolečine, le jaz, Moonin in nedokolčan svet.
Moj odgovor:
Hermione12
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
IDK
HELLO,
pač jaz mam sošoli ko sta zaljubljnei v fante, ki so 2 leti starejši, in odkar sta zaljubljnei se ne morm večnič družt z njima ker ga skoz gledata
KAK BI SE LAHK SPET DRUZLA Z NJIMA?
pač jaz mam sošoli ko sta zaljubljnei v fante, ki so 2 leti starejši, in odkar sta zaljubljnei se ne morm večnič družt z njima ker ga skoz gledata
KAK BI SE LAHK SPET DRUZLA Z NJIMA?
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.