3. POGLAVJE

Že minuto ni nobena spregovorila, ko so Addryo lasje malo zaščemeli po obrazu in je končno trznila. Težko je zbrala besede, a po dolgem molku je končno razprla rdeče ustnice, da se je izza njih razlegel lahen ton njenega glasu. Glas je imela hripav.
''Kaj?''
Annya je veliko lažje spustila zvok iz grla in popolnoma vsakdanje rekla:
''Ja, Floww.''
Addrya je spet odprla usta, da bi še kaj rekla, a ji sestra ni dala časa. Že je začela.
''Prosila me je, da pazim nate. Da pazim na vse Zelenolase.''
Beseda 'vse' je Addryo zadela tako močno kot tisoč sulic. Torej je prosila Annyo naj pazi na vse, ne le nanjo… Ob misli si je oddahnila, a nekje globoko je začutila žalost. Žalost po tem, da kraljici ni pomenila več kot ostale. Ni se hotela počutiti bolj pomembno kot je že, kje pa. Ampak ta mali kanček upanja, da jo je kraljica dejansko poznala, ji je nekaj pomenil.
Annya se je odkašljala in hotela oditi, ampak jo je ustavila.
''Vse Zelenolase?''
Sestra se je obotavljala pri odgovoru in lesk v njenih zelenih očeh je malo popustil. Addrya ni znala prepoznati novega izraza na sestrinem obrazu, ko je ta dejala:
''Vse Zelenolase.''
Obe sta se obrnili v svojo smer in si nista več namenili pogleda.
*
Kamenje pod bosimi nogami jo je v stopala žgalo kot žerjavica. Vpili so vso sončno svetlobo, ki je v celoti prodirala nanje. V okolici ni bilo nobenega drevesa, nobene sence, da bi vsaj malo ublažila pekel po katerem je hodila. Kmalu je že obžalovala odločitev, da se poda na sprehod v Sirrinske gore. Ne, ni se morala odločiti za pot po rožnem travniku, izbrala je kamnito, strmo, nevarno skalnato potko, da bi prišla do tete. Teta Accys ni bila njena prava teta. Večina jo je klicala Zblojenka, Ki Se Je Zabarikadirala Stran Od Civilizacije. Addrya se nikoli ni strinjala s tem, da je teta Accys nora, zblojena in še kaj drugega. Bila je le toliko pogumna, da ni podlegla mestnemu vrvežu in šla raje živet nekam drugam. Nihče ni vedel točno kam, to mesto nima imena. Le jasa sredi ničesar. Dobesedno, ničesar. Do zdaj se je Addrya naučila, da mora le stopati v ravni črti proti zahodu in slej ko prej bo prišla do opečnate hiške. Preprosto.
*
Rjav koder ji je padel na oči, ki so jo pekle od vsega potu, ki ji je polzel po čelu. Ni imela moči, da bi si ga umaknila izpred obraza, tudi ni ga imela namena umakniti. Vsak prekleti del njenega telesa jo je tako žgal, da bi se najraje vrgla na tla in zaspala kar tam na kamenju. Siva gmota skal je bila vse kar je videla zadnji dve uri. Le kaj bi dala za vodo. Izvirček vode in senco.
Počasi je premaknila glavo v desno in obupano zahlastala za zrakom. Ni se imela namena obrniti in steči v dolino. Že ni takšna nebogljena cmera. Nekaj si je zadala in tudi to bo storila. Pa če na poti dehidrira, prišla bo do tete Accys. Ona je bila edina, s katero si je želela zdaj govoriti.
Bližala se je prepadu. V redu, to pomeni, da je le še malo do tete… Samo še nekaj… Stopila je naprej z naslednjim težkim korakom in pod bosimi stopali je nekaj zažvenketalo. Svetloba se je od zlatega prstana tako odbila, da ji je zaslepila pogled za sekundo ali dve.
*
''Samo še nekaj časa rabim, gospodar.''
Glas je bil raskav, neznan, temen.
''Ne. Nimaš več časa. Zdaj, ali nikoli.''
Drugi glas je zvenel bolj človeško od prvega, a ob njegovem zvenu bi se klanjal še sam kralj.
''Ampak…'' se je spet oglasil prvi.
''Pojdi.''
''Ja, gospodar.''
Zaslišal se je rahel topot, kot udarec stopal ob tla, preden se nekaj podobnega dihanju ni več slišalo. Lastnik človeškega glasu je zatrepetal in prisegel bi lahko, da je temno sobo napolnila majhna iskrica svetlobe. Preden bi jo lahko kdo zaznal, si je moški pokril telo z ogrinjalom in globoko zavzdihnil.
''Samo še malo,'' je spet rekel v temo.
*
''Zanimivo, ampak ne mislim, da bi bilo dokaj pomembno,'' je rekla zgubana starka.
Skoraj se ni več razločilo barve njenih nekoč svetlo zelenih las. Siva odeja svilnatih pramenov je zakrila živahno obarvane kodre. Bila je stara, najbolj modra izmed vseh Zelenolasih. Ravno zato si jo je Addrya priznavala kot teto, ki je ni nikoli imela. Teta Accys ji je bila presenetljivo podobna, da se je Addrya včasih vprašala, ali nista sestri po drevesih. Kljub drznosti in trmoglavosti, ki je krasila obe, je bila teta veliko bolj premišljena kot Addrya.
Zavrtela je zlat prstan v bledi desni roki in z zelenim očesom pregledovala vsak delček. Ni našla kaj omembe vrednega, zato ga je vrnila mladi Zelenolasi, še vedno prepoteni od popoldanskega sonca. Nagnila se je bližje k njej, da je trava pod njenimi nogami zašuštela in se je gugalnik nevarno nagnil naprej.
''Addrya, ljubica, zakaj si pravzaprav prišla?''
Addrya ni našla besed. Ni imela besed. Tudi tehtnega razloga za ta obisk ni imela. Le rabila je pogovor.
''Teta, samo rada bi vedela.''
Accys je začudeno ostrmela.
''Kaj? Ne razumem, dragica.''
Addryi ni šlo tako težko z jezika, kot je sprva pričakovala.
''Zagotovo veš kaj mi Annya skriva.''
Tetin pogled ni bil nič manj zmeden kakor prej in Addrya je za trenutek pomislila, da prav zares nič ne ve.
''Oprosti, ampak ne vem o čem govoriš.''
Addrya je zavzdihnila in se postavila na noge. Brez besed je pobrala prstan in si ga namestila na prstanec. Pomahala ji je in se vrnila v mesto. Tokrat je zavila na rožni travnik.
*
Ni pričakovala napada. Spodrsnilo ji je na mokrem lesu, preden je Annya udarila v prazno, kjer je bila še trenutek prej njena čeljust. Sestra se je obrnila in jo s kolenom spodbodla med lopatici, v nemem ukazu naj vstane. Minili so trije dnevi od njunega dokaj nenavadnega pogovora. Nista več omenili, kaj se je zgodilo. Nadaljevali sta s treningi in Addryi je bilo delno že vseeno za to, kaj naj bi ji sestra prikrivala. Morda pa ni bilo nič. Morda se ji je le dozdevalo.
Skočila je na noge. Rjavi škornji so ji dajali dobro oporo, da je lahko normalno stala na premočenem podnu. Annya se je končno uspela pogajati z Aster - novo kraljico, oziroma kot jo je Addrya rada klicala: Ukazovalna Mrha Od Kraljice – da jima ni treba vaditi bosi. Po njenih informacijah je ni bilo lahko prepričati, a po tem, ko ji je pomagala pri Skrivno Zaupnem Projektu, Za Katerega Nihče Ne Sme Slišati, je bilo pogajanje kar enostavno. Tudi tunik ni več nosila; Edina je lahko nosila hlače, ohlapno majico in škornje, zaradi česar si je prislužila kar nekaj zavistnih pogledov drugih Zelenolasih. Največ nasmeha na obraz pa ji je priklicala pločevinka, ki jo je Annya prinesla s sabo z oblekami. Končno, končno je imela zelene lase. Končno se ni več rabila skrivati pod ruto in je lahko ponosno pokazala svojo novo barvo las. Verjeli ali ne, turkizen odtenek se ji je res podal.
Pramen ji je ušel iz tesno spete kite, ko je naredila premet in zasuk, ter bila na drugi strani vadbišča. Annya jo je prezirljivo pogledala in se zagnala vanjo. Addrya je obrnila stopalo, da jo je v gležnju močno zaskelelo, preden je padla po tleh. Zasikala je skozi zobe, ampak poskusila vstati. Annya ji ni niti ponudila roke. Ko se je končno potegnila na noge je brez pozdrava odšepala do stanovanja. Za čuda je Annya ni ustavila.
*
Led se ji je na topli koži v nekaj minutah stopil in ji omočil gleženj. Stisnila je zobe ob močni pekočini, ki ji je prevzela del noge. Ni bila dovolj izkušena, da bi vedela, da tega obrata ne bi smela narediti. Seveda, da si je poškodovala nogo.
Na vrata je potrkalo in ni se ji dalo vstajati.
''Naprej!''
Annya jo je prav nič začudeno pogledala.
''Ni zvin, jutri boš v redu, danes počivaj.''
To je bilo vse, preden je zaloputnila vrata za sabo in jo spet pustila samo. Obrisala si je mokro nogo in dlan, ter se pokrila z odejo. Ravno tisti trenutek pa jo je prijelo na stranišče.
''Sranje,'' je zagodrnjala sama pri sebi.
Čeprav jo je močno bolelo, ko je vstala, je vseeno odšepala do kopalnice.
Ven se je vrnila v minuti, a se ni ulegla nazaj v posteljo. Postala je pred ogledalom, ki je bilo skrito za kredenco. S težavo jo je umaknila in se pogledala vanj. Zelena barva se je s pramenov že malo sprala in odtenek je bledel. Kožo je imela zagorelo in oči so bile komaj vidno zelene. Bolj rjave kot kaj drugega. Čeprav je bila majica in hlače ohlapne, so se razločile vse obline njenega telesa. Nikoli prej se ni bolj zavedala, kako zares je ženska. Pogled je umaknila na polne rdeče ustnice, ter spet nazaj na oči. Tudi izgleda popolnoma drugačno.
Odstopila je stran in ni se ji dalo popravljati kredence na svoje mesto. Ampak še preden se je ulegla nazaj na posteljo, pripravljena na počitek, je od zunaj zaslišala krik. Skozi majhno okno je lahko precej razločno videla črno luknjo sredi neba iz katere so prihajala temna bitja. To pa niti ni bil najstrašnejši prizor, ki ga je videla; sredi trga je negibno ležalo Zelenolasino truplo.

~Hej! Hvala, da ste prebrali nov del in oprostite, ker je vzelo toliko časa z objavo... Tudi 4. dela najbrž ne bo do junija, saj imam nabasano z ocenami. V glavnem, vem, da je začetek tega dela malo beden (takrat, ko sem prve POV-e pisala, res nisem imela navdiha heh), ampak vseeno upam, da ste vsaj malo uživali v branju. Komentarji in lajki so vedno zaželeni, še posebno pa kritike, da se lahko izboljšam. Mimogrede, če želite se lahko 'pofočkate' v kom. da berete, da bom vedela vsaj koliko bralcev imam :D Bom nehala zavlačevati, hvala za vaš ogled, lep dan/večer/noč.~
~dragon girl