hi! to je še ena moja zgodba... pač morala sem jo napisati, daj ko sem prebrala knjigo Kradljiva phenix sem želala nadaljevanje... zato sem ga sama napiasala... ps: ful vam predlgama, da če vam je dolgčas preberete tisto knjigo
●●●●●●●●●●●●●●●●●●
MAŠČEVANJE

Phee je bila nestrpna, prvi šolski dan. Ja, če se je samo zazrla v svojo grozno preteklost ji je postalo slabo. A nato se je spomnila na Sky in Yvesa ter ostale brate, mamo in očeta. To je bila zdaj njena družina, ki jo je podprla pri vsakem koraku. Najbolj pa Yves, ko ji je vlil samozavesti, da sta se že pri rosnih 18. letih porčila. Ja njuna ljubezen je premagala vse meje. Zagotovo, pa je nekaj k temu doprineslo tudi to, da sta si bila že od malega usojena. Bila sta sorodni duši. Tega navadni ljudje niso poznali. Le taki, kot sta onadva in ostala družina, ki so vsi bili savanti z nadnaravnimi močmi. Ona je npr. imela moč, da je lahko drugim vdrla v miselne vzorce, ustavila čas,Yves pa je imel bolj pod nadzorom energijo, znal je zakuriti ogenj, zelo hitro se je kaj vžgalo, če se je ujezil. Dobra stran tega pa je, da ko sta sordni duši združni, združita tudi svoje moči. Tako je lahko on s pomočjo Phee tudi ustavil ali pa nadzoroval ogenj. Oba se še dobro spominjata tiste uosodne noči, ko se je Phee osvobodila iz pod roke Vidca. Sedaj sta bila že dobra dva meseca v Ameriki v Kolodoru. Vsi so bili presenečeni, kako hitro se je v družbo tu vključila Phee. Najbolj pa je bil nanjo ponosen seveda Yves in tudi Sky. Postali sta najboljši prijateljici. V tej družini sta bili onedve poleg Karle edine punce. Ostalih osem so bili sami moški. In le, dva fanta sta našla že svoji sorodni duši. To sta bila poleg njiju še Sky in Zed. Tudi Sky je imela za sabo težko življenje, zato sta se s Phee še tako bolje razumeli.
Misli so se ji razblinile. Pograbila je svojo torbico in šla s Sky in Yvesom v taxi. Zahvaljujuč njegovemu bogastvu je Phee plačal srednji šolo, sedaj pa se je vpisala na fakulteto za književnost. Ja zelo je bila nadarjena, mama jo je naučila brati že zelo kmalu in tako je (ko je kradla - ps: ne krade več, zato tega se ne umenja) zahajala v knjižnico in tam prebrala vse knjige, ki so ji prišle pod roke. Zato le ni bila neumna.
" srček a si v redu?" jo je vprašal.
"Ja le malce sem nervozna, saj veš, kot vsi."
Nato se ji je le nasmehnil in jo poljubil na roko in potem nežno objel. To ji je pomagalo ostati mirna. Bilo ji je tudi zelo všeč... taxi se je ustavil. Vsi trije so iztopili ven. Čeprav sta bila Sky in Yves le za moralno podporo, sta šla z njo do vhoda. Tam pa sta jo zapustila in rekla, da jo prideta popoldne iskati. Nasmehnila se je, zavzdihnila in odšla v razred. Počutila se je zelo neprijetno. Čutila je, da ne spada sem, a to ji je hitro odšlo iz glave, saj jo je zmedel glas. "Dobro jutro, gospodična Coriggan. " podali sta si roke, nato pa je plašno izjecljala. " Dobro jutro" Na srečo še noben ni začel buljiti v njuno smer. Malo si je oddahnila. Gospa ravnateljica ni potem, izustila nič več le peljala jo je v razred in se poslovila. Zdelo se ji je čudno, mislila je, da ji boše kaj razkazala a očitno ne. ( ko smo že pri razredih, to je fakulteta in ne srednja šola...) Usedla se je čiszo zadaj, da ne bi pridobila kakšnega nepotrebnega komentarja. Nato so se začele ure in predavanja. Vsi so, no skoraj vsi so bili tiho in če že niso poslušali so bili na telefonih. Zazvonilo je za konec dne in takrat si je Phee oddahnila. Hitro je stekla še na stranišče. Postavila se je pred ogledalo in se zazrla. Preletela je vse stvari danes in ugotovila, da se je imela zelo fino ter, da tu niti ni tako slabo. Zasmejala se je, nato pa želela oditi. Nenadoma se ji je v glavi zelo močno zvrtelo. Dih je postal plitek. Glava v mislih, pa ji je nenehno bučala in kričala. " ti si kriva, ti si nas pogubila. Sedaj te bomo še mi..." nato se je zaslišal še glasen smeh. Ampak Phee se ni predala, upirala se je svojim mislim. Nekje v kotičku, kjer je imela še dovolj moči je s telepatijo poklicala Yvsa. 'Yves! Pomagaj!' A njegovega odgovora misli niso dosegle, saj so se v tej nevihti raztrgale. Tudi njej je zmanjkalo moči. Preostalo ji je le, da steče ven. Tam bi jo Yves lahko našel. Ampak ni šlo, noge je niso ubogale. Začutila je še hujšo tesnobo, nato pa se je pred njo prikazala tema.
Tema je počasi popustila, zagledala je belo svetlobo. Nato pa še oči in na koncu njegov obraz. V glavi je kričala "ne! Izgini, prosim!" A on se ji je le zasmejal... potem je zaslišala glas nekje za sabo. 'Phee, zbudi se. Prosim' začutila je nekakšno ihtavost. Borila se je z očmi, da bi se odprle. Vse jo je ščemelo, bila je na koncu z močmi. In nato ji je uspelo. Premočna svetloba jo je zaslepila za nekaj trenutkov. Ob sebi je zagledala Sky, ki si je vidna oddahnila. Želela je nekaj reči a ji je zamašila usta. Ozrla se je okoli sebe in se zavedla, da je še vedno tam. Na stranišču. Poskušala je vstati, to je od nje zahtevala Sky. Ko je bila na nogah so jo Skyine roke zgrabile, da se ji je zdelo, da je kar poletela ven na svež zrak. Tam pa je zagledala Yvsa. Telo ji je zatrepetalo. Stisnila se je v njegov objem in izstinila vso žalost in bolečino. Bila je pomirjena.
Slišalo se je le njeno gosto dihanje. Nihče ni rekel nič. Še vedno v njegovem objemu jo je vodil do taxija in nato še domov.