:four_leaf_clover: 8. POGLAVJE : BEG V NEZNANO

Ura je bila 18. 30. V jesenskem času kot je zdaj, se je že zdavnaj začelo temniti. Sonce je že pred vsaj uro zašlo za oddaljenimi gorami in iz gozda so prihajali srhljivi zvoki. V daljavi se je oglašal lisjak, zdelo se jim je, da so slišale tudi šakale. Medtem ko so hodile po od dežja razmočenih tleh, so se v nekaterih hišah že začele ugašati prve luči.
"Prižgemo svetilke?" je po pol ure hoje po trdi temi naposled vprašala Olja.
"Meni je vseeno, samo da ne bo šla baterija," je dejala Kaja.
Olja je odprla svoj velikanski nahrbtnik, ki ga je tovorila na hrbtu ter pobrskala po njem. Nekaj časa je iskala, potem pa rahlo pobledela.
"Kaj pa je?" jo je vprašala Anja.
"Ima slučajno katera svetilko?" je nedolžno vprašala.
"Ne!" sta v en glas skoraj zavpili presenečeni Anja in Arina. "Nisi rekla, da je nama ni treba vzeti, ker imaš ti tri in jih boš prinesla?" "Saj jih imaš kajne?"
Olja ni vedela, kako bi jim povedala. Obstala je na mestu. Med ostalimi je nastala napetost.
"Seveda," je rekla olja in še enkrat pobrskala po svojem nahrbtniku.
"Fijuh," soo si oddahnile vse v en glas.
"Ali pa tudi ne ..." je rekla Olja.
Dekleta so osupnila. Brez svetilk ne bodo morale nadaljevati poti!
"Kaj bomo brez svetilke?" je vprašala Arina.
"Pa saj... Pa saj imamo telefone!" je negotovo izdavila Olja.
"In jaz imam svetilko!" je rekla Kaja in jo izvlekla.
"Zakaj nam nisi tega prej povedala?" so jo besno pogledale ostale.
"Ker ... Ker ne dela," je pristavila.
Spet so zavzdihnile. So se res tako slabo pripravile na pot?
Kaja je besno pogledala Oljo : "Ti si kriva..." je že začela ko je nenadoma zašumelo v grmovju. Zdrznile sose in pogledale v smer iz katere so prihajali tihi koraki po jesenskem listju. Koraki so bili vse bližje. Praprot se je začela odmikati in ...
"Stran! je zavpila Arina.
Iz grma je skočil divji prašič. Tekle so kolikor hitro so mogle. Zglavne poti so v temi zavile na stransko, ozko stezico, ki so jo uporabljale samo živali. Nahrbtniki so jim sicer oteževali pot, ampak to jih ni ustavilo. Koraki so jim sledili. Bili so vse bližje in bližje, zaradi nahrbtnikov so bile počasne. Zdelo se jim je kot da za njimi teče trop lačnih volkov. Kaja je dobila ravno nekaj časa, da je pogledala nazaj. Svinja je bila zelo blizu. Ni mogla več, bila že zelo utrujena, še posebej zaradi teže nahrbtnika.
"Tako ne gre več naprej," si je mislila. Odvrgla je nahrbtnik po tleh in tekla naprej kot, da ji gre za življenje, no saj mogoče ji gre pa res.
Olja in Arina nista bili ravno hitri. Olja je imela namreč obute usnjene čevlje z nizko peto, Arina pa bele Nike gležnarje kar jima je tek oteževalo. Arina si je sicer med tekom sicer poskušala sezuti čevlje, ampak ji ni uspelo. Nista opazila nahrbtnika, ki je ležal sredi poti. Olja se je spotaknila ob nahrbtnik in telebnila po tleh kakor je bila dolga in široka. Tudi Arina se je spotaknila in padla naravnost na Oljo, ki je sploh ni opazila. Pobrala se je in nadaljevala z begom, še hitreje.
Olja je obležalana tleh. Poskusila je vstati, ampak ji je orjaški nahrbtnik to preprečeval. Odpela si ga je in še enkrat poskusila. V gležnju je začutila grozno bolečino. Spet je padla po tleh in z glavo udarila ob veliko skalo. Videla je le še svinjo , ki je bila en meter oddaljena od nje, potem pa se ji je stemnilo pred očmi.

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Upam da je vredu zgodba če jo preberete miprosm napište kako se vm zdi

:kissing_heart::blush: