*b*STORY OF MY LIFE, 1. poglavje: Spomini na preteklost*b*

»Say you'll remember me standing in a nice dress, staring at the sunset, babe…« se je zaslišalo iz Klarine postelje. Sončevi žarki so nežno posvetili in pobožali Klarin obraz. Budilka ji je zvonila še nekaj časa, lepa melodija je kakor veter letela po sobi. Čez kakšen trenutek pa jo je hitro zaprla. Vstala je in se pretegnila, nato pa stopila na svojo belo, mehko preprogo pred posteljo. Pogledala je po sobi in odgrnila sinje modra zavesa, na katerih so bila narisana vijolična srca. Začela je stopati po mrzlih lesenih tleh in tiho stopala po dolgem hodniku, na katerem so bili razni portreti njene družine. Na portretih se je že začel nabirati prah. Počasi se je pomaknila do enega izmed portretov, ko je bila še čisto majhna. Mama jo je držala in jo objemala. Spomnila se je tega lepega trenutka, ujetega na sliki. Mama jo je stiskala v močnem, toplem objemu. Stali sta pred velikimi kamerami, zraven njiju pa sta bili še Klarini sestri, Everest in Lea. Oče je stal poleg njene mame in se ljubeznivo nasmihal. Ko je pogledala sliko in opazila, da je oče na njej, jo je močno stisnilo v srcu in ulila se ji je solza, čez nekaj trenutkov pa so se ulile še številne druge solze in se ji lile v potoček. Oče ji je umrl na njen deseti rojstni dan, pred petimi leti, v prometni nesreči.


Čez kratek čas si je obrisala solze, močno vzdihnila in vstala. Še enkrat se je ozrla za sliko in odšla. V kuhinji ni bilo mame, saj je že pred kratkim odšla na delo v Topolandijo. Topolandija je kraj nad oblaki, v katerem živijo kraljeve, magične družine in še nekaj drugih posebnih ljudi, izbrancev za varovanje zlatega drevesa, ki ga obliva mavrica. V tem drevesu je element, ki ohranja življenje vseh magičnih ljudi. Obvarovan je s številnimi nalogami, ki so jih postavili najmočnejši vilinci in vilinke. V Topolandiji pa je nekje skrit tudi portal, obdan s peskom, soncem, morjem in drevesi. Pred portalom so razni kamni mavričnih barv. Če se jih dotakneš, postaneš po mnenju nekaterih vilincev, najsrečnejši človek za celo življenje.


Klara je hčerka magične kraljice, in verjetno tudi najmočnejše vilinke vseh časov. To je bilo njeno mnenje, najmočnejšo vilinko še iščejo, saj bo ta lahko varovala drevo z elementom. Vsi izbranci za varovanje drevesa so sicer močni, a manjka jim še ena izbranka, najmočnejša in najbolj zaupljiva. Že dolgo časa poteka iskanje te vilinke, vsak dan v Topolandiji gre veliko vilincev in vilink na testiranje svojih moči. Tako tudi ugotovijo, kako močni so. Ko testirajo vse vilince primerjajo rezultate in najmočnejšega izberejo za najboljšo izbranko naslednjih nekaj stoletij. Skoraj vedno pa pride vmes v Topolandijo nova vilinka (ali vilinec), ki je močnejši in izbranci se zamenjajo.

Čez nekaj trenutkov se prebudi iz zatopljenih misli o Topolandiji in odide nazaj do sobe. Odpre omaro, belo, na kateri je preveč nalepk, rdečih, rumenih, modrih in predvsem mavričnih, ki jih je nalepila, ko je bila še čisto majhna. Prav tako je nalepila po sobi preveč risb, ki jih je narisala v otroštvu. Zdaj ji sicer niso všeč in se ji vedno bolj zdi, da ji sobo delajo gršo, a želi imeti vsaj nekaj v spomin očeta. Vse risbe ji je pomagal risati oče, bil je magični kralj in najboljši slikar v Topolandiji daleč naokoli. Od smrti njenega očeta je minilo že pet let, a še vseeno ne more pretrpeti te neznosne bolečine. Kar naenkrat zaspi na svoji postelji, srce pa ji močno utripa.

»Oči! Si še tu?! Oglasi se, prosim! Oči!« je v joku na glas kričala Klara, ko je bila zraven očeta, ki je ležal na travi, mama pa je govorila z rešilci. Srce ji je močno utripalo, solze so se ji lile kakor še nikoli. Čutila je močno bolečino, ki ji je tolklo srce. Roke je imela čisto nemirne in ni čutila telesa. Preveč je imela napolnjene misli z vsem. »OČI!« je še vedno kričala, obraz je imela cel objokan, a ni se ustavila. Še naprej je kričala, roko je imela na njegovem obrazu in jokala. Glavo je pomaknila do njegove in ga objela. Solze so se ji lile po očetovi majici. Srce ji je še močneje utripalo in bolečina jo je še močneje tolkla v srce. Roke ni premaknila in tudi sama se ni premaknila in odšla iz očetovega objema. Roke je začela imeti cele krvave, ta močna rdeča barva se ji je zdaj lila po celem obrazu in rokah, a ni odnehala kričati za njim in upati, da se bo zbudil.
Prebudila se je vsa prepotena in zaskrbljena, obraz pa je imela prav tako objokan. Sanjala je edine spomine njenega očeta. Bila je jezna nase, ker ni z njim preživela dosti časa. Najraje bi skočila nazaj v prihodnost in preživela z očetom še leto dni, morda celo več. »Življenje ni nikoli pravično, daleč od tega,« je žalostno zasopihala in se zagledala v ogledalo, ki je stalo pred njo, gledala je svoj odsev, svoj potni obraz, »včasih se zelo ne rada prikažem v javnosti pred vsemi vilinci in vilinkami v Topoloandiji, vsi mislijo in govorijo, da smo popolna in povrh vsega še ''perfektna'' družina…'' zadihala je in nadaljevala, »nihče ne razume, skozi kaj hodim, kaj vse se mi dogaja, težko je iti skozi vse… edina oseba, ki mi je še na voljo in me vedno spodbuja, pa naj bo kar hoče biti, je moja mama… imam tudi vrsto prijateljev, a nihče ni nič več kot le nekdo, ki je moj prijatelj zaradi popularnosti, zaradi domačih nalog, da jih prepišejo… komaj, da imam kakšne prave prijatelje. V Topolandiji jih imam veliko, a za razliko od teh tukaj na ''tleh'', so tam zgoraj veliko bolj pristni in spodbujajoči, a še vseeno se ne morajo kosati z mojo mamo…« je dokončala svoj govor, namenjen svojem odsevu v ogledalu, ki je ponovil prav vsak gib, ki ga je naredila. Žalostno se je odpravila do svoje kopalnice in si s papirjem obrisala svoje solze žalosti in obupanja.

Ni bilo dosti časa, dokler ni zapiskal njen telefon in kakor, da bi bil to njen zadnji trenutek življenja, je planila po njemu, misleč, da je kaj pomembnega. Stekla je po mrzlih, hrastovih tleh njene sobe in skočila na svojo udobno posteljo, se skotalila po njej in se končno pojavila zraven svoje nočne omarice iz lesa, ki jo je dobila teden dni nazaj in je bila, kot večina drugih stvari v njeni sobi, precej razmetana in polna živih barv. Telefon je ponovno zavzeto zavibriral. Planila je po njemu in ga odklenila z enim klikom. Že je videla ikono za sporočila in, kar je videla, je bilo presenetljivo, a hkrati zelo nerazumljivo, saj je sporočilo bilo od…
~~~
:two_hearts:Hejla, PILovci! Ja, ponovno sem tukaj na Pisalnici, po sicer zelo dolgem času, ampak sem nazaj! Skratka, z novo zgodbo in sicer Story of my life. Zdaj samo upajmo, da mi bo uspelo spisati to zgodbo do konca. Torej, tukaj je prvo poglavje, upam, da vam je bilo všeč, vsako poglavje/del, bo bil tako dolg, včasih manj, včasih več. Odvisno. Upam, da vam je bil prvi del všeč, vesela bom vsakega lajka in ogleda, navsezadnje pa tudi komentarja, vesela bi bila vseh mnenj! Hvala za vsakega zvestega bralca, ki bo sledil moji zgodbi, sončki ste!:two_hearts:

Lepo se imejte <3
~ Ginny