Urban Makorič, 28 let

Bilo je leto 2050 in vsi so si bili končno enaki. Ne samo pred zakonom, temveč tudi v vseh drugih stvareh. Enako so bili močni, hitri, lepi in pametni.

Tisti, ki so se rodili močnejši, so se morali vsak ponedeljek zglasiti pri Normalizatorju, ki je spremljal njihovo mišično sestavo ter skrbno meril, da se je ta skozi čas zmanjševala. Moškim, ki so bili izrazito »paleolitske« postave, so predpisali hormonsko terapijo in jim v hrano mešali estrogen.

Ženskam, ki so bile bolj atletske, imele bujnejše prsi ali pa so imele močnejše boke, so predpisovali testosteron in različne hormonske tablete. Te so povzročile nižji glas, grozno telesno poraščenost in debelost. Testosteron je bil nadvse priročen za uničevanje lepega dekliškega glasu. Po nekaj letih so najboljše sopranistke zvenele kot stare kadilke.

Ker so bili nekateri plešasti so se morali briti vsi, tudi ženske. Vsi so nosili enaka oblačila, plave uniformne kombinezone. Vsi so imeli v imenu samo pet črk.

Da je nekdo postal npr. televizijski napovedovalec, je moral obvezno imeti govorno napako. Ko so pred nekaj tedni kazali dokumentarec o Moni Lizi Leonarda da Vincija, se je neka ženska pritožila, da kako si drznejo kazati kaj takega po televiziji; bila je v strahu, da bi se njena žena zaljubila v sliko in jo zapustila. Tako je Mednarodno sodišče za presojanje zadev o enakosti, ki je moralo zasedati na Mednarodni vesoljski postaji, da se noben narod ne bi čutil prikrajšanega, oljno sliko renesančne gospe obsodilo zločinov proti Normalnosti. Čez nekaj dni je bila sežgana. Njeno uničenje so predvajali po televiziji.

Ženske z izrazito lepimi obrazi so morale na ulici nositi maske. Tem lepša je bila ženska, tem grša je morala biti maska.

Vsa lepotna tekmovanja so se zaključila tako, da so sodniki vsem tekmovalkam podelili oceno 10 in vse so prejele zlato medaljo za prvo mesto.

Ženske in moški, ki so bili še posebej inteligentni so morali na svoja temena pripeti dve elektrodi, ki so vsakih nekaj minut v možgane pošiljale šibke električne šoke, da bi preprečili kompleksnejše misli. Ljudje, ki so jih v šolah ocenili kot »nadarjene«, so morali vsakih šest mesecev oditi na test inteligence. Če je njihov rezultat pristal v povprečju so kot prej nosili elektrode. Znebili so se jih lahko le takrat, ko so zdravniki potrdili, da so možgani od šokov preveč poškodovani in nezmožni kompleksnejših razmišljanj. Včasih si te ljudi videl kako so nerodno hodili po ulici mimo tebe. Na njihovih temenih sta izstopali dve črni pegi, kjer je bila koža opečena zaradi desetletji nošenja takšnih naprav. Iz ust se jim je cedila slina in opravljali so lahko le najlažja dela; včasih so jih morali namestiti v posebne domove, kar pa je oblasti nadvse ustrezalo, saj je tako povprečni IQ upadel.

Klara in Peter sta kot vsi drugi državljani zvečer gledala televizijo. Ker so bili nekateri načini zabavanja za nekatere predragi, je Država od 17ih do 22ih odredila Večno policijsko uro in obvezno gledanje istega televizijskega programa. Klara je bila ena izmed pametnejših v njeni generaciji in je morala venomer nositi elektrode. Pogovor je lahko vzdrževala le nekaj minut, preden ji je šok pretresel možgane in je pozabila o čem je govorila. Peter je bil tako močne postave, da mu hormonske terapije niso »pomagale«. Ker je opravljal pomembno delo v bližnji elektrarni, se ga je lokalno sodišče usmililo in mu kot hendikep okoli vratu z elektronsko ovratnico privezalo vrečo polno kamenja, ki je ni smel sneti. Če bi jo poskušal odstraniti, bi eksplodirala.

Skupaj sta imela malo Anico. Od očeta je podedovala silno moč, od matere pa neverjetno brihtnost. Ker je bila športnica, nadarjena za znanost in po vrhu še nadvse lepo dekletce sta se zanjo Peter in Klara izredno bala. Bližal se je njen 10. rojstni dan, ko morajo otroci prvič na Test normalnosti.

Njeni materi je že bilo opaziti, da se ji včasih iz ust pocedi slina.

Ko je dopolnila 10 let, jo je oče odpeljal v šolo. Tam jo je prevzela Nadzornica in odpeljala v ambulanto za testiranje. Oče je hodil gor in dol po predsobi, dokler ga ni teža vreče s kamenjem utrudila in je moral sesti.

Čez dobro uro so se vrata ambulante odprla in v čakalnico je stopil zdravnik. Pogledal je proti Petru in rekel: »Pri vaši Anici smo ugotovili več nepravilnosti. Fizično je preveč zdrava in njen mišični ton je nadpovprečen. Predpisal sem ji hormonsko terapijo. Morda ji bodo predpisali tudi nekaj svinčenih uteži, da bo lahko izkusila trpljenje šibkejših. Prav tako je bil njen IQ za 10 točk višji od normativa. Zanjo sem naročil BrainPod. Prispel bo v petek dopoldan. Takrat vas prosim, da se vnovič zglasite pri meni.«

Simon je s težavo vstal in oči je imel vodene, vendar si ni pustil jokati. Anico je prijel za roko in odšla sta domov. Celo pot je razmišljal, kaj bo rekel Klari, nato jo je ugledal v spalni srajci, kako hodi po dvorišču. Parkiral je avto in zaklical: »Klara, kaj počenjaš?« Ona ga je debelo gledala in se zopet zazrla predse, kakor, da nič ne razume.

Pogledal je Anico in vedel je, da se bo to prej ali slej zgodilo tudi njej. Odločil se je, da bosta pobegnila. Za Klaro je bilo prepozno. Od nje sta se poslovila, objela sta jo in ji pustila vsak svoj poljub v slovo, nato pa sta se odpeljala.

Peter je GPS nastavil na bližnji mejni prehod. Odpeljati ju je hotel v Divjino, kjer naj bi živeli svobodnjaki, ki so pred leti zavrnili državni način življenja.

Klara je med vožnjo mislila na mamo.

Pospešil je in prevozil rdečo luč, ravno na križišču, kjer se je za grmom skrivalo policijsko vozilo. Moža v modrem sta na daljavo izklopila njegov električni avto in zaklenila vrata. Bila sta ujeta. Policaj je zaklical: »Aretirana sta! Avto bova odklenila in vaju odpeljala na postajo, kjer bosta procesirana.«

Peter je pogledal Anico in v njej videl Klaro, kako brezciljno tava po cestah glavnega mesta Države.

Močno jo je poljubil na čelo in si z vratu snel elektronsko ovratnico.