ADRIAN
Čim pridem v svoje *i*sobane*i* na policijski postaji, se tam pojavi Phillip Tarys, moj statejši sodelovalec. Na moje presenečenje zgleda precej slabe volje, posebej za to zgodnjo uro.
Vstanem iz svojega pisarniškega stola in se mu približam. "Dober dan, inšpektor Tarys," ga vljudno pozdravim.
"Adrian, nekaj se je zgodilo," me obvesti in me gleda s kar preveč resnim izrazom za jutro.
"Še kdo izmed študentov skriva pištolo pod svojo blazino?" se zasmejem in ga poskušam razvedriti, a mi — ne vem, zakaj — to ne uspe.
"Ne, situacija je mnogo bolj resna," mi zaupa Phillip in globoko zavzdihne. Nekaj je res narobe. Le kaj? "V tvoji skupini študentov se je sinoči zgodil umor."
V obraz tako prebledim, da zgledam kot vampir, ko zagledam svoj odsev v bližnjem ogledalu. Mislim, umor? V redu, sem kriminalistični inšpektor in od mene bi se pričakovali, da sem takih stvari nekoliko vajen, ampak saj veste, kaj mislim. To je moj prvi primer in vsakega na mojem mestu bi verjetno ob besedi *i*umor*i*. In še nekaj je. "Kdo je žrtev, gospod?"
Phillip se podrgne po svoji sveže pobriti bradi in s svojim globokim glasom odgovori: "Chloe Roberts."
"Chloe?" zmedeno odgovorim, ker preprosto ne morem verjeti njegovim besedam. Žensko sem še dan nazaj za dva dni aretiral, zdaj pa pride nazaj v svojo skupino, pa jo ubijejo.
"Kaj je? Zakaj si tako začuden?" me sumljivo vpraša Tarys in me prodorno pogleda s svojimi temnimi očmi.
"Em ... nič ni," neumno poiščem besede.
Starejši inšpektor me še kar sumničevo gleda, vendar ne več tako vsiljivo. "Kakorkoli, takoj moraš na pot," mi sporoči in v znak, da sem ga poslušal, čez svojo bledo modro srajco navlečem črn suknjič, "vendar tokrat boš sam."
Suknjič mi skoraj pade na tla, vendar ga v zadnjem hipu zadržim v roki. "Sam?" ponovim. "To je moj prvi primer, gospod Tarys."
"Nič ne morem spremeniti, tako pač je," razdraženo pove Phillip in pogleda na svojo ročno pametno uro. "Res moraš oditi," mi sporoči in se napoti k vratom, "in srečno."
Tarys odide iz prostora, jaz pa še vzamem aktovko ter se napotim proti parkirišču. Nato sedem v avto in nastavim lokacijo hotela, ki so mi jo zaupali, in se odpeljem s postaje na avtocesto.
Hotel, v katerem je nastanjena moja skupina, je seveda tokrat bolj oddaljen kot prejšnji, a kljub temu pred ta majhni skoraj da motel pridem kmalu. Tam me že pričakajo modri policijski avti in tudi mlad policist, ki me pospremi do središča dogajanja.
Tako stopim v majhno in skromno hotelsko sobo, v kateri se tre forenzikov v haljah, pri vratih pa stojita starejša policistka in policist. Na sredini sobe pri živo rumenem kavču pa leži center pozornosti — truplo študentke Chloe Roberts.
Z grozo si ogledujem njeno truplo. Ne morem povedati, kako neprijetno gledati njene rdečkaste lasje, katera barva se ujema s krvjo, v katerih so ujeti, ter bledi mrliški obraz. In njene oči! Tam strmijo v strop in gledajo v prazno, ovite v strah.
"Saj si ti tisti novi inšpektor, kajne?" me nenadoma nekdo vpraša in ozrem se v desno.
Ženska, ki me je ogovorila, je mlada prikupna forenzičarka, oblečena v svojo belo uniformo. Prikupno se mi nasmiha, pri čemer ji čokoladni lasje neprestano silijo na srčast obraz. "Dubois. Adrian Dubois," po bondovsko odvrnem in si prislužim še večji nasmešek na njenem obrazu.
"Gordlon. Melissa Gordlon," mi v podobnem stilu pove, nato pa obrne proti Chloe in njen lep obraz zapusti veselje. "Zdaj, ko sva se spoznala, Adrian, je čas, da se posvetiva njej."
Ko prav tako kot Melissa ponovno pogledam žrtev, se spomnim na svoj dejanski namen. "Si kaj ugotovila?" previdno vprašam. "Mi imaš kaj povedati?"
Ljubka forenzičarka zavzdihne in prekriža roke. "Pravkar sem prišla, zato ti bom posredovala več o umoru kasneje," mi zaupa. "Ampak lahko ti zatrdim, da so jo ubili z ostrim kuhinjskim nožem, in sicer včeraj okoli desetih zvečer. Oh, in zgodilo se je tu, v njeni sobi."
Prikimam in ji nato zastavim vprašanje: "Kje so njeni sošolci? Rad bi govoril z njimi, kajti med njimi zagotovo opleta morilec."