ELEANOR
Moja radovednost res ne pozna meja.
Tudi, ko mi je inšpektor Debois prepovedal dostop do trupla, je bilo isto. V meni je tako vrelo po želji, da bi videla Chloe, da sem enostavno morala najti način, kako bom prišla do nje. Kljub temu da sem od nekdaj veljala za pridno punčko, nikakor nisem mogla ubogati inšpektorja. Včasih so pravila narejena za to, da jih kršimo, kajne?
Dobra priložnost se pojavi prav zdaj, ko skoraj že prispem iz jedilnice do moje hotelske sobe. Tam stoji stara sivolasa čistilka, ki izredno vneto čisti sveže zloščena tla.
"Oprostite!" vzkliknem kakor tiho se to pač da.
Uspe mi, saj sem takoj deležna starkinega mrkega pogleda in jeznih temnih oči. "Da, gospodična?" z nejevoljnim globokim glasom vpraša, kot da sem jo ravnokar hudo zmotila pri delu.
Stopim nekoliko bližje. "Em, ... saj veste, v kateri sobi je truplo Chloe Roberts kajne?"
Čistilka se zamisli in se pri tem namršči, nato pa odgovori z enako zoprnim glasom kot prej: "Da, seveda vem, ampak verjetno so ga ti forenziki že odnesli na policijsko postajo ali kamorkoli že."
"Še kar je tukaj," ji zaupam.
Starka za nekaj sekund postane zmedena, nato pa se zresni in me še bolj začudeno pogleda. "Kaj hočeš od mene, dekle?"
Končno izgovorim besede: "Hočem priti do te sobe in videti truplo." Nekaj časa molčiva, dokler ne nadaljujem: "Delate tukaj, gospa, in prepričana sem, da veste kakšno bližnjico do sobe ali res kakorkoli, kar bi mi omogočilo vstop."
Čistilka ponovno prične razmišljati, nato pa si je temne oči zasvetijo. "Prav imaš – res vem, kako se pride do te sobe. Samo sledi mi."
Sprva mislim, da se bova s starko premikale po temačnih hodnikih, polnih pajčevin. A na koncu se zgodi nič podobnega grozljivkam. Preprosto vzame ključe, ki odklepajo vse sobe, se napoti proti želenim sobanam in odklene vrata.
"Samo te bom pustila," mi še reče, zatem pa izgine na za zdaj dokaj prazne hodnike.
Razgledam se po skromno opremljen hotelski sobi in kmalu pred seboj opazim svetlo modro vrečo, v kateri je nekaj. Truplo, kajpak. Stopim bližje in odprem zadrgo, in ko zagledam, kaj je notri, skoraj skočim nazaj na razmetano posteljo. Zopet se postavim na noge in se ponovno približam vreči, pri čemer tokrat bolj široko razprem zadrgo, da lahko vidim že celotno truplo. Pogled razkrije vse neprijetnosti. Po vreči se ji prepletajo tanki rdečkasti lasje, še kar nekoliko lepljivi od krvi. Tokrat nosi sivo enostavno majico s hlačami, v kakršne oblečejo mrliče. Na drugi strani vreče opazim tudi morilsko orožje, to je nož, še vedno prepojen z rdečo tekočino. In na koncu opazim njene žadaste oči, ki so nekoč gledale tudi vame, zdaj strmijo v prazno, a vendar mi hočejo povedati, kdo je morilec in s tem tudi ime človeka, ki je zbrisal njihovo nekdanjo čudovito barvo.
O vsem tem dobim res slabe občutke, kljub temu da nisva bili posebno povezani. Spomnim se na dneve, ko je bila še kar živa in ko je njen mladostni obraz krasil nasmešek. In seveda mi na misel pride še moja Vicky, pokojna najboljša prijateljica, ki prav tako ni preživela poskusa umora. Je tudi ona zgledala tako? So tudi njene čokoladne oči gledale proti stropu in poskušale namigniti, kdo jih je uničil? Je bila tudi ona oblečena v ta grozljiva oblačila? So njo tudi tako zavili kot bi bila klobasa in ne nedolžno človeško dekle?
"Gospodična Pryste, kakšno presenečenje me prebudi strog glas inšpektorja Deboisa. Ups.