ADRIAN
"Adrian!" me ustavi močan moški glas, ko hodim po hodniku hotela, v katerem se je zgodil preiskovani umor.
Nenadoma se obrnem in pred seboj zagledam Phillipa Tarysa, mojega starejšega sodelavca. "Je kaj narobe?"
Phillip stopi bližje k meni in velike karamelne oči se mu razprejo. "Pravkar odhajam na nekaj nujnega in prosil bi te za uslugo."
"Kakorkoli, gospod Tarys," preveč priliznjeno odvrnem.
Phillip mi pokaže na gospo srednjih let, ki se jo ne uspem podrobno ogledati, saj kolega že nadaljuje: "Mislim, da je to lastnica hotela Dhalia West. Rad bi, da se z njo pogovoriš o umoru."
"O čem pa naj jo sprašujem?" ga vprašam, a že zamahne z roko in se s hitrim korakom zapodi proti izhodnim vratom.
Sam se končno ozrem v gospo pred mano. Ta je oblečena v daljšo poletno obleko z rožami. V rokah drži mnogo preveč papirjev, kar se pozna na tem, da hodi izredno počasi. Ali pa je problem v tem, da nosi izredno visoke črne pete. Drobno glavo pa ji prekrivajo svetli lasje, speti z veliko sponko, ki se v popoldanskem soncu nekoliko svetijo.
"Oprostite, gospa!" vzkilnem.
Bondinka se tako ustraši mojega glasu, da spusti goro papirjev, ti pa nato padejo na tla. Nenadoma stopim k njej in poberem dokumente ter jih položim v njeno bledo roko, prepleteno z zapestnicami.
Gospa me hvaležno pogleda s svojimi sinjimi očmi in se mi zahvali: "Hvala vam. Od tistega umora v mojem hotelu ne vem več, kje se me drži glava."
"Seveda," izrečem in nato iz svoje črne aktovke izvlečem policijske dokumente. "Sem kriminalistični inšpektor Debois in rad bi se pogovoril z vami o umoru Chloe Roberts. Saj ste Dhalia West, lastnica tega hotela, kajne?"
Ženska se zamisli, kot bi dvomila, kako ji je ime, nato pa izreče: "Prav imate, to sem jaz. Lahko stopiva v mojo pisarno."
Pritrdilno ji pokimam in skupaj stopiva v prostor na koncu hodnika pri zadnji sobi. V tej prenabito polni in dokaj skromni pisarni mi lastnica ponudi visok pisalniški stol nasproti svojega, še pred tem pa zraven prenosnika odloži kup papirjev.
"Gospa West, mi lahko ..."
"Zelo mi je žal za vso zmedo, inšpektor!" me prekine sogovornica in se razgleda po neurejenem prostoru. "Odkar se je zgodil umor v mojem hotelu, moram vašim kolegom kar naprej nekaj pošiljati. No, šok tudi naravno naredi svoje."
Nadaljujem in tokrat upam, da brez prekinitev: "Mi lahko prosim poveste, kje ste bili v času umora? To je bilo okoli desetih zvečer."
Zmedena gospa si popravi svoja *i*zanimiva*i* očala z živalskim vzorcem in nato z mrkim in resnobnim glasom odgovori: "Odpravljala sem se proti mojemu domu v bližini tega hotela."
Namrščim se in dvignem obrvi od začudenja. "Šele?"
"Receptorka ni opravila vsega dela tako, kot je treba, zato sem bila tu dlje," se razjasni.
"Skupino študentov, izmed katerih ene študentke ni več, ste sprejeli en dan pred umorom" ... Westova mi prikima ... "in kljub temu sklepam, da ste si o njih ustvarili vsaj približno mnenje, kajne?"
"Definitivno, gospod," povzdigne glavo, "mnenje o mojih gostih si, ne vem, če je to dobro ali ne, ustvarim izredno hitro, veste."
"In kakšno mnenje ste izoblikovali o njih, gospa West?"
Sogovornica se rahlo nasmehne, pri čemer se njene mišje zenice zoožajo. "Vedela sem, da bo sledilo tako vprašanje," razloži. "Povedala vam bom takole – če se ne bi pripetil ta umor, se mi skupina ne bi zdela nič posebnega, samo navadni študenti, ki želijo lepo preživet skupne dni. Ampak zaradi tega dogodka ... saj veste, kaj mislim."
Po trenutku molka se domislim zadnjega vprašanja: "Torej ste bili v času uboja v hotela, kajne? Ste kaj slišali, morda celo kaj slišali?"
Gospa skomigne z rameni in lenobno ter precej redkobesedno odvrne: "Ne, inšpektor Debois."