ELEANOR
Take smrtne tišine in napetosti nisem videla še nikoli v življenju. Vsak nepremično sedi za mizo, pogrnjeno s prav tako dolgočasnim prtom. Občasno kdo vzbudi kratkotrajno pozornost s tem, da si naloži del juhe na žlico in jo počasi zaužije. Mnogo pogosteje pa kdo zgrabinsvoj kozarec z živo rdečo vsebino in ga v enem požirku zlije vase. Seveda pri tem na nazdravljanje lahko pozabimo – kaj, če kdo slučajno nazdravi z morilcem? Tako se zavem, da nas čaka zelo *i*lep*i* večer.
Tako vzdušje me prične izredno motiti. Razumem, da so vsi nekoliko živčni, ker je eden izmed nas morilec. Vendar je to opravičilo za to, da smo prej zombiji kot ljudje? Po mojem mnenju ne.
Ravno zato začutim potrebo po tem, da prebijem led in se oglasim vsaj za svojo mizo. A nekdo me prehiti.
"Dovolj imam tega!" vzklikne Lawrence na presenečenje vseh zbranih in vstane ter porine svoj stol na tla. Nato strmimo vanj in čakamo na nadaljevanje. "Ti," reče in pokaže na Daniela, "si ubil Chloe!"
Njegove besede vsem vzamejo dih, razen Danu, ki stopi na noge in z vso silo odrine stol od sebe "Kako si me drzneš obtožiti?!" jezno izreče in povzroči, da so na obrazu obeh fantov pojavi temna rdečica.
"Nehajta!" nenadoma iz mene zakriči neznani glas in prav tako onadva tudi jaz iz nenade stojim.
"Kaj pa se ti vtikaš v stvari, ki se te ne tičejo, Prystova?" me z jeznim obrazom pogleda Lawrence.
"Samo hočem ustaviti vaš besedni pretep!" razdraženo odvrnem.
"Ne misli, da smo te izključili iz kroga osumljencev," nadaljuje sošolec, kot da me presliši in presenečeno se zazrem vanj. "Samo zato, ker si že bila v vlogi detektivke, ne pomeni, da si tudi zdaj angelček. Prav nič se ne bi čudil, če bi ti ubila Chloe, ko pa te nihče ne more obtožiti zaradi tiste umorjene gimnazijke Vicky."
"To je bila verjetno najbolj modra poved, ki si jo povedal v svojem življenju," ga vzvišeno pohvali Dan.
"Nehajta blatiti Eleanor. Me razumeta?"
Vsi trije se bliskovito zasučemo in zagledamo jezni Geoffreyev obraz, ki ga prekrivajo temni prameni, in za katerim se skriva Lottina podoba. Sicer cenim prijateljevo skrb do mene, ampak toliko se mu ne treba potruditi.
"Zdaj pa se si nam še ti pridružil, Scott!" se postavi sebi v bran češki sošolec, nato pa pogled usmeri v Charlottin jezni obraz. "In s sabo imaš še tole, kaj? Vso srečo ti želim z njo, no, kajti meni ni uspelo."
Zmedeno pogledujem od enega od drugega, saj nimam pojma, kaj sem ravnokar slišala. Na mojo še večjo začudenje pa je Lotte takoj dojela Danove besede. Postavi se izza varnega Geffovega zavetja in pogled usmeri v Danielove oči s popolno koncentracijo. "To sem ti že povedala, Daniel Zetkil, a ti bom ponovila — nikoli več ne omenjaj tega, kar se je zgodilo," s srhljivim glasom izreče in se znova umakne v fantovo zavetje.
Nato vsi utihnemo in čez dolgo minuto molka vsi sedemo za svoj stol in nadaljujemo s tiho in z napeto večerjo. In med vsem tem se spomnim Danovega in Lottinega čudnega, ki sta ga verjetno razumela le onadva.
"Charlotte," razbijem mučno tišino in zazdi se mi, kot da moj glas odmeva po celotni dvorani, čeprav ne, "kaj je bilo to z Danielom? O čem sta se pogovarjala? Kaj sploh je bilo to?"
Prijateljica nekaj časa strmi vame in kuje odgovor. Zatem pa si umakne kostanjev las, ki ji neprestano sili na lica, in v tišini odvrne: "Ni pomembno, Eleanor. Sploh ne."
Mislim, da imam neko zanimivo informacijo za inšpektorja Deboisa.