ELEANOR
Dobro. Ravnokar sem po večurnem nočnem brskanju našla inšpektorjev naslov. Res ga namreč potrebujem, saj informacija, ki mu jo moram zaupati, ne more čakati niti do jutra. Zato sem tudi odločena, da grem do njega kar zdaj. Saj ni tako zgodaj, kajne? Ali pač? No, ni pomembno, iti moram.
Tako zapustim hotel in se namestim v avto. Telefon povežem z navigacijo in prepustim napravi, da me vodi do želene lokacije. Ko tja prispem — pred drobno hiško z belo fasado –, pozvonim na zvonec. Kmalu zaslišim glasno postopanje po stopnicah in hip zatem se vrata odprejo.
Inšpektor Debois tokrat ni tako formalno urejen kot vedno, ampak ravno obratno. Ne vem sicer, kaj je posledica tega, da nosi rahlo zmečkano pižamo, prevelike copate in da so njegovi lasje brez same kapljice gela. Oh, in seveda veliki podočnjaki pod njegovimi očmi.
"Dobro jutro!" kljub temu vedro vzkliknem, medtem ko me inšpektor še kar gleda z enakim začudenim obrazom kot prej. Sem prišla nekoliko prezgodaj?
"Gospodična Pryste, kaj pa vi delate tukaj?" odvrne policist, vendar s precej manj samozavestnim tonom glasu, kakršnega uporabi običajno. "Mislil sem, da nekdo hoče vlomiti, potem pa sem skozi okno videl vas."
"Saj ni tako zgodaj zjutraj, se vam ne zdi?" postanem zdaj sama nekoliko začudeno.
Predam se. Inšpektor ob mojih besedah postane veliko bolj začuden kot jaz. "Ni tako zgodaj?" se zasmeje in z rokami pokaže na svojo pametno uro. "Pet zjutraj je, gospodična!"
"Oh, verjetno sem spregledala, koliko je ura!" se opravičim.
Inšpektor najprej prikima, nato pa se nečesa spomni. "Kako za vraga ste ugotovili, kje živim?"
Zamislim se in se skušam odločiti med izgovorom in resnico. Naj mu povem, kako sem brskala po vseh možnih virih? Ali naj enostavno ostanem skrivnostna? Da, tako bo najbolje. "Imam svoje vire," dokončno izrečem.
Sogovornik zopet globje vdihne in izdihne in z roko na hitro popravi razmršene lase. "Čemu ste prišli, gospodična Pryste?" me vpraša.
Končno je napočil pravi čas zame. "Za vas imam nekaj dragocenih informacij." Ozrem se proti njegovim modernim vratom. "Lahko vstopim?"
Inšpektor ne preveč prešerno pokima, odklene vrata in skupaj stopiva v njegovo majhno garderobo. Takrat se mi prvič zazdi, da tu prebiva še nekdo, saj en človek preprosto ne more imeti toliko čevljev. Zatem me popelje v prav tako dokaj skromno, a zelo moderno dnevno sobo.
"Sedite na kavč, prosim," mi vljudno naroči policist.
Tako sama sedem na njegov kavč v barvi, podobni vaniliji, on pa se namesti na oranžen naslonjač. Šele takrat opazim zelo vpadajočo sliko nad televizorjem, in sicer fotografijo mojega sogovornika in mlade rdečelase ženske, za katero sklepam, da prebiva tu. Ampak kdo je? Njegova sestra? Kakršnakoli druga sorodnica? Žena? Punca?
"Kakšno informacijo ste prihranili zame, gospodična Pryste?" mi preusmeri pozornost inšpektor in s tem konča moje vneto razmišljanje.
"Veste, včeraj je ponovno prišlo do prepira," mu povem in zbudim njegovo pozornost. "Skregala sta se tudi Charlotte in Daniel, ki je Geoffreyu zaželel srečo pri Lotte."
"Ne razumem," me prekine sogovornik.
Prestavim se na udobnejše mesto na kavču in razložim: "Daniel je omenjal, da sam z Lotte ni imel sreče. Potem mu je Charlotte zagrozila, naj ne govori o tistem, kar se je zgodilo."
"Kaj je tisto, kar se je zgodilo?" Skomignem z rameni. "Oh, ne veste ... Ampak kaj malega veste na to temo?"
Za hip se zamislim, nato pa na plan dam svoj spomin: "Lotte mi je povedala, da sta se z Danom spoznala še pred fakulteto, in sicer takrat, ko je bila v Pragi na obisku. Več mi žal ni znano."
Nekaj trenutkov strmiva drug v drugega in se skušava spomniti česa pametnega, kar bi povedala drugemu. Prvi se kaj takega spomni inšpektor: "Na podlagi tega ne morem povezati te zgodbe z umorom, kajti potreboval bi več informacij." Skloni se nekoliko bližje meni. "Še kar poslušajte. Mislim, da boste kar dober vir informacij."