Oprostite, ker rabim toliko časa za nov del!!! Res mi je žal :sob:. Bom probala bolj pogosto.... Tale del je malce krajši ampak sem hotela objaviti, da ne bi pozabili na mojo zgodbo in jo zbrcali iz vašega življenja. Aja, spodaj mi napišite ali so vam moje zgodbe všeč in ali sem "nadarjena" ker me res zanima lai si naj poiščem drug hobi :sweat_smile:.
Ampak pojdimo na zgodbo!
***
Ko me družina končno pusti sama si lahko oddahnem. Niso posumili da se dobivam z svetovno zvezdo, in, da mi je mogoče MAJČKENO všeč.
Iz omare povlečem trenirko in rdeč pulover in se pozvpnem na drevo, ki svoje veje spušča direktno v mojo sobo. Hitro smuknem dol na dvorišče in se ob zidu splazim do zdaj mirne ceste. "Zakaj za vraga se počutim kot kakšen vlomilec?" se sprašujem, ko se spotikam po znani ulici. Ko pridem do pomola v temi zagledam postavo. "Hej..." me pozdravi in v temi se zasvetijo njegove kot nebo modre oči.
"Ojla...kako si?"
"Gre, z očetom sem imel prepir a mislim, da bo ok." mi pojasni in v njegovem glasu se zasliši dvom.
"Vse bo v redu... Boš videl." mu spodbudno povem in se vsedem na hladne drobne kamenčke, ki me bodejo v zadnjico. Joshua naredi podobno in se zagleda v zdaj mirno in skrivnostno gladino vode po kateri je plulo že toliko ladji... "Kot otroka me je bilo strah morja." mimogrede navrže in roko pazljivo položi preko mojih tresočih se ramen. "Mene je bilo strah Miklavža. Starši so mi vedno govorili, da, če ne bom pridna mi bo šibo prinesel in potem me je bilo strah, da bo res tako. Na Miklavževo jutro sem iz sobe odšla vedno z zaprtimi očmi. Nevem kaj mi je bilo..." mu odgovorim in strmim v nebo.
" Heh, veš kaj si želim zdaj narediti?" me vpraša in se obrne, da se gledava v oči.
"Kaj?" z iskrico v očeh se nasmehnem.
Pazljivo me objame in zašepeta:"Mishel ali-"
"MISH!" prederljiv zvok preseka trenutek. "Mike, kaj delaš tu?" ga presenečeno vprašam in se izvijem iz Johuevega objema. "Oh, nič, nima veze.... Adijo." zgine med borovci in spet ostaneva sama. "Mislim, da bom tudi jaz šla. Se vidiva." odmajam ss stran in slišim Joshuo kako zavzdihne.
Ko pridem domov se pred mojimi očmi odvijejo dogotki od prejle. Mike jaz, Josh.... Vse je pomešano med seboj. Oblečem se v pižamo in smuknem v posteljo.

"MISHEL, DA MI TAKOJ PRIDEŠ DOL! URA JE DESET TI PA ŠE VEDNO ŽDIŠ V POSTELJI!" po "prijetnem" jutranjem bujenju se odmajem v kuhinjo, kjer je že na vse zgodaj pravi direndaj. Moja lena mačka Charile ždi v kotu sobe in se ne zmeni za mamino prigovarjanje naj poje svoj obrok. Teo jé zajtrk in vmes piše Arii sporočila, ki so preveč pocukrana, da bi jih ponovila. Moj očka sedi za kuhinjskim pultom in RES glasno srka kavo in NAGLAS bere naslove iz dolgočasnega časopisa. "O a je naša zaspanka končno ustala? Mlada gospodična ali si ponočevala?" mami se zasmeji in mi pod nos porine toast z marmelado. Odkimam in molim, da ni opazila moje rdečice, ki se na licih pojavi VEDNO, ko je to najmanj potrebno. "Danes zveš rezulate." mami se mi spodbudno nasmehne.
"Že?"
"Ja, neka gospa je klicala in rekla, da bomo v teh dneh dobili pošto..." v roko vzame briketke in jih pomoli Charile, ki še vedno poležava v kotu. Stečem iz sobe in iz predpražnikka poberem pošto. "Računi, Teova revija, še več računov....a tu je!" veselo zakličem in urno začnem odpirati ovojnico.
Spoštovana gospodična Jonson!
Z velikim veslejem vam sporočamo, da ste se uvrstili v naslednji krog avdicije. Naslednji teden vas pričakujemo v teathru, da se potegujete za vlogo!
S prisrčnimi pozdravi,
Vannesa Miller

"TO!" ponosna stopim v hišo in stečem v kuhinjo. "NAPREJ GREM!" vesela objamem mami. "Smo slišali srček!" tudi ona me stisne.
***