Hoj folk!
KONČNO objavljam nov del. Oprostite, ker mi vzame tako dolgo časa... Vmes sem razmišljala, če bi mogoče zapustila pil. No ja, nov del je tu! Komentirajte!
***
" Kaj pa?" vprašljivo ga pogledam in mu sledim skozi zadnja vrata na dvorišče. "Presenječenje.... Ampak obljubim, da ti bo všeč." prideva do razmajane ograje. Joshua se lahkotno požene čez in mi poda roko. "Torej ti pričakuješ, da bom kar poletela čez?" zmajem z glavo in roke uprem v bok. "No tamle so vrata...." Joshua pokaže na razmajana vrata ki vodijo na ulico. "Hvala. Mimogrede, kaj veš koliko je ura, ker bodo kmalu izbrali glavno igralko..." premaknem se na ulico in naslonim na kamnit zid prerasen z bršlajnom. "Nimam pojma, zdaj pa res pojdiva, ker greva potem nazaj proslaviti veselo novico, da si vlogo dobila." pomežkine mi in prime za toplo dlan, ki je poprej objemala hladne kamne. "Kako veš, da bom dobila vlogo?" sledim mu do velike zgradbe na koncu ulice. "Občutek pač... Zdaj pa pridi." odklene dvojna lesena vrata ki vodijo v muzej vesolja. "Umm, Josh zakaj sva tu?" začnem se prestopati iz ene noge na drugo. "Saj boš videla... Potrpi." povleče me po ozkih zavitih stopnicah do ogromne sobe. Strop je kot kupola, prikazan kot zvezdno nebo. "Josh to je čudovito! Ampak... Zakaj sva tu?" še vedno brezizrano strmim v lažno nebo. "Se spomniš najinega prvega srečanja?" njegova roka najde mojo in me stisne. "Seveda, se! Nimam demence...Čeprav bi se o tem dalo razpredati, moja družina pravi, da kar "pozabim" sprazniti pomivalni stroj... " začnem nakladati. "Hehe, okej." popelje me do sredine prostora in ko se bolje razgledam naokoli zagledam na tisoče vrtnic. "O waw.... To si ti naredil?" presenečeno pobuljim in se vsedem na odejo, ki leži v krogu čudovitih rožnih cvetov. "Jah... Že nekaj časa ti želim nekaj povedati in mislim, da je to najboljši način... Saj veš vrtnice, znamenje ljubezni, ti, jaz..." nerodno se pokne poleg mene in mi nameni najčudovitejši nasmeh v vesolju. "Mislim, da vem na kaj namiguješ. In ja... Odgo-", ko skoraj izustim zadnjo besedo se odprejo vrata in skoznje pomli glavo plešast moški. "TU JE! JOSHUA FERRARI JE TU! PRINESITE KAMERE!" ljudje histerično začnejo prinašati kamere in jaz se komaj zadržim, da ne prsanem v smeh. "Pridi." hitro me povleče do drugih vrat in po majavi lestvi navzdol. "Kje sva?" stisnem se k njemu in zaprem oči. "Skrivališče... Pred paparci." sledim mu po dolgem mračnem hodniku. "Kam pa vodi?" z prosto roko drsim po gladki hladni steni in se spotikam, saj me Josh vleče s tako hitrostjo, da se mi noge zapletajo in mu še komajda sledim. "Nikoli neboš ugotovila... Malo neumno je ampak edini prostor, kjer me ne bodo iskali." kmalu prideva, do enake lestve kot je bila na začetku in drug za drugim se povzpneva navzgor. Josh butne v prašno loputo nad njim, da tunel osvetli blažna svetloba. Zaslišijo se nerazumljivi glasovi in nakaže mi naj bom tiho. "Kje sva?" zavijeva v eno od mnogih sob in Josh mi končno pojasni. "Studio 34." "Ali ni to studio kjer se te "trači" snemajo?" razgledam se po prostoru polno luči in ljudi, ki drug drugemu podajajo ukaze. "Ja... To je fora...Tu me ne bodo našli." skupaj se odpraviva do pošastno velikih vrat in skupaj smukneva na prostost. Zaslepi me sonce, ki pronica skozi oblake. Moja oprijeta majica se mi lepi na hrbet saj sem od vseh informacij postala živčna. "No zdaj pa hitro na avdicijo!" Josh me stisne za roko in me potegne po tihi ulici navzdol. Rada imam, če me nekdo vodi. Tako... Varno je. "Živčna sem. Kaj, če ne dobim vloge? Kaj, če povedo, da sem bila najslabša? Kaj, če se odločijo, da me bodo dali v oddajo "slabe avdivcije"? " si mrmram in živčno pogledujem proti Joshu pa nazaj proti tlom. "Stavim, da si bila med boljšimi. Verjemi vase." mi začne dopovedati in si vsmes popravlja njegove lase. "Oh upam..." skupaj greva naprej po ulici in jaz mencam prste na nogah.

"Hvala vsem dekletom, ki ste se udeležile avdicije. Vse ste se odrezale
O. D. L. I. Č. N. O.! No izbrali smo.... Glavno vlogo je dobila...
***