Ta noč je bila najsvetlejša noč v mojem življenju. Nebo je bilo lepe, temno modre barve na katerem je kraljevala svetla luna. Okoli nje so bile posute majhne utripajoče lučke. Zvezde. Ne vem kaj je s tem krajem a mi je preprosto všeč. Ian je že spal, Mie pa ni bilo od nikjer. Nisem in nisem mogla zaspati. Pogled skozi okno na zvezdnato noč je bil preveč lep, da bi ga zamudila. Tiho sem se odkradla do čarobne omarice in si zaželela topel in mehek pulover. Dobila sem ravno takšnega le v svetlo modri barvi. Hitro sem si ga nataknila ter odhitela iz sobe. Spet sem se znašla na mrzlem, marmornatem hodniku, ki je bil rahlo neprijeten v primerjavi s preprosto sobo v kateri bi morala spati. Čeprav sem bila bosa in me je v noge grozno zeblo sem stisnila zobe in se odpravila proti ogromnim vratom za izhod. (Joj, zakaj si nisem zaželela še tople obutve?!) Spet so bila rahlo priprta zato sem lahko odšla ven. Pljuča mi je napolnil svež, spomladanski zrak. Nekaj časa sem samo zrla v nebo nato pa pospešila korak in legla na mehko, vlažno travo. Bilo je tako sproščujoče, da bi tam lahko ostala vso noč a sem kmalu v daljavi zaslišala tihi jok. Vstala sem in se razgledala po parku. Ob vodnjaku je sedela Mia. Obraz je imela skrit v dlaneh.
"Kaj počneš tukaj?"
Sem jo tiho vprašala. Zmedeno je dvignila glavo in me jezno pogledala.
"Boljše vprašanje je kaj TI počneš tukaj!"
Je siknila in čeprav naju je obdajala tema sem lahko videla jezne iskrice v njenih očeh.
"Pridi greva nazaj v dvor.".
Sem ji toplo rekla. Mia si je obrisala solzne oči ter stopila na peščeno pot.
"Sploh ne veš kaj se dogaja v tem svetu! Kako bi bilo tebi, če bi ti umrl bratec?!"
In takrat sem ostala brez besed.