Ko stopim na prosto, začutim kako se mi leden zrak oklene okoli telesa. Stresem se in naredim par korakov naprej. Obraz nastavim soncu - sončni žarki mi prijetno pogrejejo kožo. Snežni metež je ponehal, sedaj na nebu ni niti oblačka, na tleh pa je debela snežna odeja. Piha neprijetno mrzel, oster veter, zaradi katerega se mi kljub debelim zimskim oblačilom naježi koža. Globoko vdihnem. Čas je da nadaljujem s potjo.

Na hitro preverim če imam vse pri sebi: nož, lok, puščice, nahrbtnik s hrano in pijačo. Vse je tukaj. Nahrbtnik si dam na rame, vanj uspen zbasati še tul s puščicami in gor nekako privezati lok. Nož pospravim v tok za pasom in začnem prodirati skozi debelo plast snega. Ne da se mi, prsti na nogi pa me že začenjajo zebsti, a vem da se moram premikati, saj je to edini način da se ogrejem.

Hodim dobro uro, v ritmu mojih počasnih korakov si mrmram melodijo neke pesmi, ki sem jo verjetno pred časom slišala po radiu. Napredujem počasi, želja da bi se vrnila v zatočišče pod velikimi skalami, kjer sem ostala čez noč, z vsakim korakom narašča. Tam je bilo vsaj relativno toplo, saj se je v majhni jami podoben prostor ujel topel zrak. Toplota. Poskusim jo odmisliti, ter nadaljujem s hojo. Ne smem se ustaviti.

Kmalu se zatopim v misli. Pomislim na dogodke izpred tedna dni nazaj. Na dan ko se mi je spremenilo življenje. Pred očmi se mi prikaže podoba gorečega mesta, ožgana trupla, ki ležijo na tleh, kako njihove mrtve oči prazno strmijo v nebo. Jasno se spomnim zadušljivega dima, ter vročine plamenov, ki so počasi požirali vse, kar jim je prišlo na pot.

Ostal je le še pepel. Northtowna ni več. Mesteca, ki je bil moj dom.


Ob tej misli se mi zamegli. Ustavim se in vdihnem ledeno mrzel zrak, da se pomirim. Čutim kako mi po licu steče topla solza. Pustim, da pade v ledeno mrzel sneg. Prisilim se da nadaljujem s hojo; drugega mi itak ne preostane. Lahko bi obupala, lahko bi samo zmrznila v globokem snegu. To bi bilo lažje kot da se mučim s preživetjem na teh pustih planjavah polnih snega. Ampak ne bom obupala. To sem si prisegla pri dvanajstih letih, po tem ko sem celo noč prejokala, ker se oče ni vrnil z lova; njegovo truplo so našli naslednji dan. Takrat sem si prisegla da se bom borila, ne glede na vse.
Pred mano je upanje. Čutim ga.

Odkar sem včeraj popoldne v daljavi zagledala vrhove Zelenega gorovja, sem vedela da sem na pravi poti. Tja sem namenjena. Tam živi ljudstvo, ki me bo zagotovo sprejelo, vsaj za nekaj časa. V usta dam kos posušenega mesa in nadaljujem pot. Zdaj grem na vse ali nič. Na življenje ali smrt.

--------

To je to za danes, upam da ste uživali v branju.
Se opravičujem če so kake slovnične napake.
Če bo kdo bral (Zgodba je fantazijska), lahko nadaljujem z objavljanjem.

Lp. Tauriell