*b*Ava Graves, 29. november 2023*b*


Želela sem si, da bi hoja po hodniku trajala večno. V meni je strah naraščal kot vrela voda, grozil je, da gre čez rob. Hotela sem samo steči stran in se skriti na dekliško stranišče. Zapela sem zadrgo jopice, saj me je zamrazilo. Roke sem vstaknila v žepe in naprej sledila profesorju. Na koži sem začutila mrzlo površino oniksa, ki je bila vedno hladnejša.

Profesor je odprl vrata v svoj kabinet in vstopila sva.
»Sem kaj naredila narobe?« sem vprašala s tresečim glasom. Profesor Smith je zmajal z glavo.
»Ne, ne, sploh ne,« je rekel. »Sedi.«
»Uh, raje bi stala, hvala,« sem ga živčno zavrnila. Nekaj v njegovem pogledu mi ni dalo miru. Nekaj lačnega, nekaj kar je v kotu, v senci čakalo, da napade.
»Vztrajam. Sedi.« Njegov glas je postal ukazovalen, potem pa se je spet zmehčal. Raztreseno sem sedla, pripravljen, da skočim po konci in planem iz kabineta. Komaj sem še zadrževala svoj strah. Moje oči so se za trenutek srečale z njegovimi in spet me je spreletel srh. Njegove so bile kavno rjave, hladne.
»Zakaj sem potem tukaj?« sem vprašala in nekako pregnala tresavico iz svojega glasu. Še naprej je poželjivo strmel v moj vrat ob čemer mi je postalo slabo.
»Opazil sem, da se zalo zanimaš za zgodovino.«
Zastrmela sem se v knjige na njegovi mizi. »Mhm,« sem izdavila. Zaslišala sem zvonec. Smith se ni zmenil zanj, in še naprej vztrajno lovil moj pogled. Postajalo je čudno.
»Kaj nameravaš postati?«
Vprašanje me je vrglo iz tira. Kaj želim postati? Uh, ne vem. »Ne vem,« sem zamrmrala in v mislih prebrala naslov ene od knjig, v katere sem strmela.
»No, morda lahko poskusiš kaj z zgodovino. Zato sva tu. Zanimalo me je, če bi se rada pridružila zgodovinarskem krožku, ki ga vodim jaz.«
Ah. Ne. Poznala sem nekaj otrok, ki so hodili na ta krožek. Mellie je bila drobna ljubka deklica, ampak z njo vse odkar se je krožku pridružila ni bila povsem pri sebi. Bila je vedno utrujena, bleda in še bolj se je potuhnila vase. Podobno je bilo z ostalimi. Za to se nihče ni zmenil, ne učenci, ne učitelji. Smith je imel preveč vpliva na šolo, preveč je bil nasplošno vpliven in bogat. Ne sprašujte, zakaj, ker jaz pač tega ne vem.
Smith je opazil, da sem tiho. »Razmisli o ponudbi.« Zazvonilo je. »Lahko greš.«
»Hvala, bom,« sem rekla in vstala. Čim prej sem izginila iz njegovega kabineta. Srce mi je razbijalo še bolj kot mišje, a se je počasi umirjalo, ko sem se vračala v učilnico matematike.
______________________________

Ponoči sem slabo spala (spet). Nisem sanjala ali kaj podobnega, ampak pač nisem dobro spala. Enkrat okoli polnoči me je zbudila svetloba avtomobila, ki je peljal mimo. Dvignila sem se iz postelje in si pomela oči. Počutila sem se kot takrat, ko imaš vročino in se ti ponoči meša, stalno se zbujaš iz čudnih sanj, ki se jih sploh ne spomniš. Pomela sem si oči in se zaspano zazrla v okno. Vprašala sem se, zakaj sem pustila odgrnjeno okno. Nenadoma sem nekaj začutila.

Skozme je prišel sunek energije in me začel vleči k njegovemu viru. Začutila sem željo, da bi se tega predmeta dotaknila, čeprav nisem vedela, kaj je. Zajel me je hladen zrak. Obrnila sem se nazaj. Moj dih se je spreminjal v paro, v trenutku, ko je prišel na mrzel zrak. Vstala sem in si oblekla pulover, potem pa sem šla bliže nočni omarici. Dvignila sem kozarec vode in videla, da je voda zmrznila. Zdaj sem imela kozarec ledu.
»Kaj za..?« Nisem dokončala povedi, saj se je nekaj na moji postelji zatreslo. In potem je poletelo v strop. Avtomatično sem stopila nazaj, ko je predmet padel nazaj na tla. Pred mano je ležal oniks.

Nekaj časa se nisem mogla pripraviti, da bi ga pobrala. Počasi sem se mu približala in ga s prsti previdno pobrala s tal. V trenutku, ko sem se ga dotaknila, se je ozračje ogrelo in led v mojem kozarcu stopil.
No, to je novo, sem pomislila.

____________________________________

Bil je prvi december in vse je bilo zmrznjeno, sivo in nasploh neprijetno. Ljudje so bili slabe volje, ker, no bil je šolski dan. Na žalost nisem zbolela, umrla ali karkoli že. Bila sem zelo živa in ravnokar sem stopila na poledenelo dvorišče pred šolo, kjer so fantje drug v drugega metali kose ledu. Poskušala sem se ne zmeniti zanje in hodila naprej v upanju, da mi ne spodrsne.
Nenadoma me je eden zadel v ramo in opotekla sem se. Po žilah sem dobila valj adrenalina in srce mi je začelo razbijati od strahu.
»Opsa, nisem te videl,« se je za mano reže zadrl eden od fantov. Hodila sem hitreje in se nisem ozirala nazaj, da ne bi videl, kako se mi oči iz nekega razloga solzijo. In potem sem se zaletela v osebo pred sabo.
»Sori,« sem rekla, ko se je proti meni obrnila punca s temno rjavimi lasmi do ramen, v širokih sivih kavbojkah in usnjeni bundi, malo višja od mene in po videzu kako leto starejša od mene.
»V redu je,« je rekla, potem pa videla, da jokam. »Hej, vse v redu?«
»Mhm,« pokimala sem. Med nama je zavladala nerodna tišina in hotela sem že oditi, a me je prehitela.
»Liv sem, mimogrede,« je rekla in strmela v moje oči. Odmaknila sem pogled, ni mi bilo prijetno.
»Ava. Ava Graves.«