2. POGLAVJE


Še zadnjih nekaj korakov do vrha sipine prečkam kar po vseh štirih. Noč je, zato se ne bojim, da bi me kdo videl. Ko prispem na vrh se vzravnam in globoko zajamem sapo ob pogledu na to, kar vidim pod sabo. Zarif me je že prej opozoril, da bo veliko ampak nisem si predstavljala, da bo tako gromozansko.

Pod mano se čisto po dnu doline, vklesane med vroče pusto kamenje, ki ga ponekod zasipa pesek, vije tenka reka, katere gladina se srebrno sveti v mesečini. Z začudenjem opazim, da je kamenje izklesano v velike mogočne stebre, ki so napol zliti s pečino. Visoki so najmanj dvajset metrov, njihov vrh pa se staplja skupaj z zgornjim delom pečine, ki štrli malo čez njih. Jaz stojim ravno na nasprotni strani in tu kjer sem ni stebrov, pod mano je peščen naklon, ki se spušča v dolino do prvih kolib. To je res sreča, saj z nogo v takšnem stanju, ne bi prišla ravno daleč, če bi morala plezati po kamenju.
S pogledom zajamem neskončno število šotorov in skromnih kolib, ki se vijejo vzdolž doline, večje ležijo na višjih delih in so usidrane v peščene strmine. Večino osvetljujejo taborni ognji, ki nežno žarijo v temi. Iz nekaterih se vijejo čudne ravne črte, ki pa jih, čeprav napnem oči, ne razločim dobro in ne vem kaj so.

Zdaj ko končno z očmi zajamem celoto, se mi izriše približna podoba mesta Nefaru, ki mi ga je, nekoč vzhičeno, opisoval Zarif. Potem pa se je zgodilo TISTO. Od takrat od njega nisem slišala niti ene same prijazne besede o tem kraju. Povedal mi je le najbolj bistvene napotke in nekaj suhoparnih podrobnosti. Nikoli ni omenil tega, kako mogočno je in kakšen vtis da.

Po nekaj minutah praznega strmenja se končno zavem, da se moram spokati od tod in čim jhitreje prispeti v mesto ter se priključiti skupini. Vsaj tako mi je svetoval Zarif. »Nikoli, ampak res nikoli se nikamor ne smeš odpraviti sama. Pridruži se komu, išči močno skupino-to pomeni tako, ki bo preživela Salilah. In še zadnje, najbolj pomembno, nikogar se ne naveži!« pač moj brat in njegove skrbi. Prisežem, da ni hujšega kot to, da imaš zaščitniškega brata. Zavzdihnem. Tako zelo ga pogrešam.

Previdno naredim prvi korak proti strmo spuščajoči se sipini, ki me bo pripeljala v dolino. Potem sledi drugi in zavedam se, da bo težji. Poškodovano nogo dvignem pred sabo in se od ostre bolečine zdrznem. Šit. Ne vem, če mi bo uspelo. Stisnem zobe in zaslišim kako zaškripajo ter naredim še nekaj korakov.

Ne, tako ne bo šlo naprej. Od ostre bolečine, ki se mi z vsakim korakom zareže v nogo kot tisoč nožev, sem rahlo omotična. Pred oči se mi zamegli. Pa ne zdaj, se okaram in nadaljujem pot. Naredila sem slabih sto korakov. Po še nekaj korakih omagam in se zazrem navzdol. Do prvega šotora me loči vsaj dvesto korakov. In še pesek pod mojimi nogami stalno drsi navzdol ter me spravlja iz ravnotežja, da moram težo prenesti na pete in zadnji del nog, torej na poškodovano nogo. Pesek pod mano spet popusti in skupaj z mano zdrsne za kake pol metra nižje. Skoraj telebnem po tleh. Kako prekleto drsi.

To je to! Drsi.V glavi se mi počasi posveti ideja. Rob svojega krila si potegnem najnižje kakor lahko in se usedem nanj. Malho si položim v naročje in se z rokami odrinem naprej. Pesek pod mano se začne premikati in se kotaliti navzdol. Skupaj z njim se premikam tudi jaz. Sicer gre počasi, a vsaj noga mi počiva. Tako se drsam po sipini navzdol in premagujem meter za metrom. Naselje se mi približuje. Vsake toliko se ustavim in se znova odrinem. Tako sem vesela, da je noč, kaj bi si ljudje mislili, če bi videli nekoga, ki se nerodno kotali po sipini navzdol s poškodovano nogo in se bo moral že čez dobra dva tedna podati na prvi selekcijski odlok? Ne, to ne bi bilo dobro, upam, da me nihče ne bo opazil. »Res nikoli ne pokaži svoje šibkosti, ne veš česa so vse ljudje zmožni ko gre zares.« Znova Zarifova misel.

Končno prispem do položnejšega dela od koder že razločno vidim prvo kolibo zgrajeno iz drug na drugega položenih kamnov ter pokrito z obrabljeno slamo in se odločim, da bom morala od zdaj naprej normalno nadaljevati pot. Počasi se zadrsam še zadnjih nekaj metrov nato pa vstanem in si otresem krilo. Oblaki peska poletijo po zraku in okoli mene naredijo nekakšen kokon, ki se nato poleže. Po ravni površini je nekoliko lažje hoditi in prav kmalu stojim pred začetkom steptane poti, ki vodi v naselje.
Noga me preklemano boli, a tolažim se z mislijo, da si jo bom lahko kmalu oskrbela. Zdaj korakam mimo vrste napol porušenih hišic in se skoraj spotaknem ob neko temno stvar, ki leži na poti. Kača, je prvo kar pomislim. A ko bolje pogledam vidim, da se ne premika. Počasi se ji približam in jo rahlo podrezam z nogo. Zavedam se, da to ni najbolj pametna ideja, a jo vseeno hitro in precej močno dregnem. Nič. Še zmeraj nič. Takrat se opogumim in se sklonim bližje. To ni kača, vrv je, osuplo opazim. To je vrv, ki se vije iz ene od porušenih hišic in se razcefrana končuje nekaj metrov od nje. Previdno stopim čeznjo in nadaljujem pot.
Čez obraz mi zapiha hladna sapica, hiše okoli mene postajajo vse bolj propadle in porušene. Vrvi zdaj ležijo že povsod po tleh pred mano. Vse so prerezane in razcefrane. Pospešim korak, nočem se predolgo zadržati na tem mestu, saj mi postaja vedno bolj nelagodno. Zdaj praznih oken ne gledam več, z zanimanjem, ampak s strahom v očeh. Niti vedeti nočem, kaj se je zgodilo na tem mestu. Za mano nato nekaj zažvenketa. Hitro se obrnem nazaj in ravno še zagledam podgano, ki steče čez steptano peščeno pot in se zavleče pod odlomljeno desko hiše. Globoko izdihnem. Nato za sabo zaslišim krik. V paniki izpustim malho in začnem teči.


-----------------
Beatrice:
hehe nov delček zunaj, upam, da vam je ušeč in še enkrat zahvala vsem, ki spremljate In hvala ti Jero, da tole objavljaš
--------------
Jermiah:
No ja zdej morm pa še jst mal pokomentirat kr tud jz zraven sproti berem in ti povem, da mi je zgodba res ušeč ampak to itak že veš, sm pa vesel, da eni redno komentirate aja pa np Beatrice aja pa iz kje si dobila ta uzdevk? Tko že dolg me zanima