Pozdravljeni nova zgodba tu. Ta mojo drugo zgodbo ne vem če še bom objavljala ker je nihče ne bere :). Upam da boste vsaj v tem uživali.

*b*~~~~~~~~~~~~~~~~*b*

Lepo spi Hope.

To so bile zdanje besede, ki sem jih slišala od mame, zadnje znane besede izrečene z njenim tako milim in tako nedolžnim glasom. Glasom, ki bi prihal iz same dobrote in hvaležnosti. Z glasom angela, ki je prišel peti najlepšo uspavanko najlepšemu otroku. Pogosto razmišljam o mami, kljub temu da sem jo komaj poznala. Moja mama je bila tako tiha, da sem komaj slišala, ko je odšla. Prišla je kot tišina in odšla prav tako. Če se je jaz in oče ne bi zapolnila bi bila pozabljena. Moje misli so vedno tako težke, vsaj kadar razmišljam o mami. Od smrti moje mame je minilo 15 let. In še vedno čutim bolečino ko pomislim na njo. A zdaj je drugačna bolečina, kot včasih. Milejša je in skoraj prijetna. Včasih je bila moja bolečina ob mami taka kot, počasno trganje nohtov, danes pa je le še kot nežen pik pri odvzemu krvi. Gledam se v ogledalo. Počutim se kot, da gledam nekakšen stvor z velikimi izbuljenimi očmi, dolgimi kremplji in dolgim nosom. V ogledalu izgledam debelo, potrebna dobrega tuša. Imam razmršene lase in namazana sem kot, da je prišel en samorog in mi samo pobruhal moj obraz z vsemi liči. Zaslišim počasno škripanje vrat. Ne osredotočam se več na ogledalo vendar le previdno poslušam korake. Vem, da je škripanje vrat pomenilo to, da je nekdo ravno vstopil v drug del moje sobe. Koraki se ustavijo nekje ob rabu mojega drugega dela sobe. Ker nsiem prepričana čigaveršni koraki so bili se odločim, da grem preverit. V roko nežno primem svojo majno ogledalce na mizi. Počasi se začnem v lahkih korakih premikati do druge sobe. Ko sem dobolj blizu, da lahko prav voham parfum pa na enkrat nekdo skoči pred mene. Od strahu kriknem in z vso močjo mahnem z ogledalom, ki je zgrešilo svoj cilj, in začnem padati nazaj, ker sem pri zamahu izgubila ravnotežje.Čez nekaj sekund odprem oči. Ležim na sredi hodnika med obema mojima sobama. Nad mano panično stoji Spring in me gleda. Ko opazi, da sem odprla oči si vidno oddahne in se požene k meni, da bi mi pomagala vsati. Ko se končno spravim na noge se začne Spring smejati. V glasnem smehu izdavi:'' Joj dekle, saj sem te le želela presenetiti s torto za rojstni dan.,, Morala bi biti jezna na njo, ker se mi je tako prikradla v sobo in me tako prestrašila, a ne morem zadržati svojega jeznega pogleda in planem tudi jaz v smeh. Tako se smejima kar nekaj časa. Nato pa se v strahu spomnim, da sem se zdaj še bolj umazala in si sprala s solzami ličila. Naenkrat začnem panično hodit po sobi, saj ne vem kaj bi naredila. Spring seveda opazi mojo stisko in me takoj vpraša kaj je narobe. Skoraj v solzah zaradi panike izdavim:'' Poglej kako izgledam. Izgledam kot kakšna čarovnica.,, Sem na robu joka in počutim se kot, da bom kmalu padla v jok. Slišim Spring kako stopi proti ogledalu in pogleda v njega. Malce se nasmeji nato pa mirno reče,, Hope a si gledala v to ogledalo?,, ''Ja,, ji odgovorim v skoraj že joku. Nato pa me le objame in mi reče,, Mislim, da sta se Riley in Rory spet malce šalila.,, Ne razumem kaj govori zato jo pogledam z mojim vprašujočim pogledom. Nič mi ne odgovori ampak le pokaše na zalti rob ogledala. Dotaknem se ga in barva se prime na moj prst, tam kjer pa je bila prej zlata barva je zdaj črna. Uvidim kaj mi želi povedat Spring. To ni moje ogledalo, ki deluje kot običajno ogledalo. To je pradetkovo staro ogledalo, ki ti pokaže tvoje največje strahove tisti trenutek. Nekaj trenutkov sem še razmišljam nato pa se zbudim v resničnost in moj obraz postane jezen in rdeč. Že želim steči do dvojčkov pa me Spring ustavi. Rada čutim njeno roko na moji, takrat se počutim varno. Ta prijeten trenutek hitro prekine njen glas,, Hope izgledaš super le ličila so se ti zbrisala. Samo malo jih popravi. Jaz bom šla skregat Rileya in Rorya.,, Pomežiknila mi je in odšla iz sobe. Jaz sem poprijela za ličila in se še enkrat namazal. Tokrat sem pogledala le v svojo malo ogeldalce. Izgledala sem kar okej. Ogledalce sem odložila na mizico za ličila in se odpravila iz sobe ven na vrt. Ko sem šla mimo prededkovega ogledala si nisem morala pomagati in sem pogledala v njega. A na njem ni bilo več razmršene in grde Hope. Bila sta moja starša. Oba gledala sta me. Nisem morala vrjeti svojim očem, kako sta lahko moj starj moja starša plus tega mama sploh ni živa. Nato pa sem uvidela. Starša sta se obrnila stran od mene in odšla vsak v svojo stran. Ostala sem sama. Ker se nisem več želela gledat v to ogledalo sem le stekla iz sobe na hodnik in se na hodniku komaj upočasnila. Šla sem dol po stopnicah in si govorila pomirjajočo mantro. Ko sem prišla v spodnje nastropje, ki je bilo še bolj okrašeno za moj rojstni dan od zgornjega, sem stopila do vrat. Še enkrat sem globoko zavzdihnila. Moje misli so mi le govorile,, Porovnaj se, močna drža, nasmej se, ravna bodi, ne toliko nasmeha, trebuh not. ,, Ko sem vse ukaze svojh možganov in misli izpolnila sem prijela za kljuko na vratih. Vedela sem, da takoj ko jih bom odprla v trenutku vedla veliko obrazov. Znanih obrazov in ne znanih obrazov. In vsi bodo silili vame se drli drug preko drugega in vse te stvari. A morala sem to narediti. Še zadnjič, čeprav sem mislila, da bo prejšnji zadnji, sem vdihnila in odprla vrata. V tem trenutku se mi je zablisaklo pred očmi.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

To je to. Mnenja kakšen se vam je zdel 1. del? Naj nadaljujem?
Lepo bodite bye ;)