Odprla sem okno in splezala čez kar se da hitro, saj sem že tako zamujala. In sedaj vam verjetno nič ni jasno, naj razložim. Torej, povabljena sem bila na zabavo in skoraj cel razred bo tam, ampak seveda moja mama nima istega razmišljanja kot polovica drugih staršev in mi nebi pustila. In sedaj mislim, da vam je že bolj jasno kaj je bilo mišljeno z oknom. Enostavno nisem imela druge možnosti. Hitela sem po ulici in gledala uro, ki je odštevala zadnje minute do osmih. Če bi verjeli ali ne mi je uspelo priti pravočasno. Ostal je še samo en sedež in to zraven Žana in nisem imela nič proti saj je kakor se reče moj najboljši prijatelj. Tako je sledila zabava in glasba, vzunaj pa se je vedno bolj temnilo. Malo me je skrbelo če je mama ugotovila, ampak sem si rekla če sem že pobegnila naj vsaj uživam na tej zabavi. Ko pa sem se prepustila zabavi, zaslišim zvok, ki ga ne znam opisat. Odšla sem do Žana in ga vprašala če sem edina, ki je zaslišala ta zvok.-Ti si tudi to slišala? Jaz sem- Odšla sma vprašat še druge, ampak so nama rekli, da sma samo verjetno utrujena. Žan se je nato strinjal z njimi jaz pa nisem odnehala.-Pridi…- sem ga potegnila za roko. Odšla sma ven in iskala od kot je prišel ta zvok.-Kakšen točno zvok si slišal?- sem ga resno vprašala.-Emmm…..nekakšen glas človeka, ki je padel nekam in si nekaj naredil? No nekaj takšnega- mi je nesigurno odgovoril. Hodila sma po temni ulici navzdol, dokler se nisma ustavila pred odtokom. Nekaj me je kar vleklo v njega. Oba sma gledala v notri dokler naju ne prestraši glas –Zdravo!- Oba pogledama gor in zagledama Luko.-Luka kaj pa ti tu?-sem ga vprašala.-Emmm… Če vama povem mi ne bosta verjela kot vsi ostali.- je dejal -samo povej sma rekla. –Ok! Torej prejle sem zaslišal čuden zvoki!- -Midva tudi!- -In zdi se mi da je prihajal od tu!- - Nama tudi!- No sedaj smo na istem! Zdaj so stermeli trije pari oči v odtok. Bila je tišina dokler ni Luka zagledal mali košček slike na koncu odtoka.Na njej je bila punca,ki je v roki držala nekakšno palico in slika je bila črno- bela. Spogledali smo se in mislim, da smo vsi imeli v mislih enako stvar. Dokler seveda Žan glasno reče –Jaz ne mislim in tja dol!- Ampak nisma se prav preveč obremenjevala za njegovo mnenje. Luka je previdno odkril pokrov. Še enkrat smo pogledali nazaj po temni ulici nato pa se primili za roke in nato….. – Kaj pa če rajši nebi?- je vprašal Žan z tresočim glasom. Oba sma ga pogledala z čudnim obrazom. –Bom jaz prvi!- se je javil Luka. Zaprl je oči in se spustil. Nato sem skočila še jaz za sabo pa potegnila Žana .Kotalili smo se po temnem tunelu in...