*roza*Živijo!*roza*:wave:
Globoko se vam opravičujem, ker je ta del zgodbe prišel tako pozno... Pač šola je kriva, pa za počitnice me ni bilo nič doma. :eyes:Ampak, skratka, zdaj je tu *b*2. del*b* naše zgodbe.
Lep četrtek!
*i*P.S. se opravičujem za vse slovnične napake*i*
*zelena*..............................*zelena*
*b*2. DEL*b*
Pri matematiki sedim v predzadnji klopi. Zraven mene sedi majhna piflarka Nicki s črnimi lasmi in velikimi zelenimi očmi. S pogledom ošvrknem uro in pogledam proti vratom. Pride Clare s svojimi »osebnimi pomočnicami« in pripleše do svojega mesta, ki je tik za mojim hrbtom, torej v zadnji klopi. Idealno mesto za žvečenje čigumijev, pošiljanje sporočil, opravljanje, pošiljanje listkov in selfije. Zaradi nejevolje se zagledam v steno in niti ne slišim Nicki: »Sanny, haloo, a me slišiš? A si pripravljena na spraševanje?« se mi zadere na levo uho. Šele sedaj se zbudim iz odsotnosti in pobuljim:« K-kaj... Wtf, kakšno spraševanje?!!!« »Ja... Saj je učitelj Pick napovedal že prejšnji teden« mi je povedala in si popravila očala: »Khem... Ja, upam ...« sem ji živčno zamomljala, saj sem se spomnila, da sem gledala Wednesday na TikToku, namesto, da bi se učila ulomke. Še preden sem se dodobra zavedela, je učitelj Pick že sedel na svojem mestu in gledal v seznam imen, kot da bi gledal pomfri ali čokolado. »Okej, Sanny, pomiri se, danes ne boš vprašana, ni razloga za paniko, pred tabo so še štirje« si živčno rečem in mencam roke. »Danes je spraševanje,« je zmagoslavno oznanil učitelj: »Pričakujem, pozitivne ocene.«
Ves čas sem si govorila »ne reči Clay, ne reči Clay, prosim ne reči Clay!« »Abby...Askit...Brown...Cuw... mhm« si je zamrmral in z očmi previdno sledil proti koncu seznama imen. Vsi, ki jih je že omenil, so si veselo oddahnili, saj so vedeli, da bodo vprašani kdaj drugič. Za mano sem zavohala borovničev čigumi. To ni bil dober znak. Vzadaj me nekdo potapka po ramenu, in mi nekaj prilepi na lase, obrnem se in gdč. Clare vzame svoj DIOR parfum in mi ga špricne v oči. Besno si jih mencam in stokam od bolečine. Zaslišim, kako se mi vsi smejijo in besno pogledam Clare s
svojimi rdečimi zabuhlimi očmi vendar me je vse tako peklo in zaslišim slikanje s telefonom. Učitelj Pick se obrne in me pogleda: »Sanny! Kaj za hudiča se tukaj dogaja!« »Oprostite učitelj, vendar Clare...parfum...moje oči...« sem zahlipala: » Ne pritožuj se! Sanny Clay, vprašana si!« »Ja, lej je**ga« sem si rekla potiho in nesamozavestno oddrsala do table. Vsi se mi smejejo, očitno sem imela nekaj na laseh. Poškilim h Clare, ki se zmagoslavno reži in tako postanem jezna,da zlomim kredo. Nekaj malega znam, a na moje razočaranje dobim 2. Jaoo, mtka me bo doma ubila... Sploh ne smem razmišljati o tem. Usedem se na svoje mesto. Privrejo mi solze. Zakaj so nekateri ljudje tako zlobni?