Dvignila sem pogled in videla Mary, mojo sosedo in mojo najboljšo prijateljico.
“Hej, kaj je narobe?” Je mirno vprašala
Povedala sem ji da ne prenesem več kako me starši zanemarjajo, kako grdo sem se obnašala do mojega sošolca(seveda ne ve da mislim s tem
Filipa) in da sem pustila svoje prejšnje prijatelje brez da bi jim kar koli rekla.
“Vse bo vredu, glej pri starši to ne morem kaj pomagati, ampak to kar delata res ni prav. Pri sošolcu pa, opraviči se mu in tudi prijateljem se opraviči.” Iz njenih ust je to zvenelo preprosto, čeprav ni. Pokimala sem in ji objela. Potem sem vstala brez da bi kaj rekla, odšla dol in hišice in tekla. Prišla sem do prelepe hiše. Bila je bela, vrata pa so bila rdeča. Bila je obdana z travo, do vrat pa je vodila pot iz kamnov. Stopila sem do vrat in potrkala. Odprl je Filip. Objela sem ga. Ne vem zakaj, ne vem kako, samo objela sem ga. Otrpnil je. Odmaknila sem in začela: „Oprosti ker se obnašam včasih tako grdo do tebe. Vem da nisi ničesar kriv ali karkoli. Samo res me prizadane ko gledam kako me starši zanemarjajo, medtem ko mojo sestro obravnavajo kot princeso. Zato, oprosti.”
Nasmehnil se je in pogledal nazaj.
“Bi prišla na večerjo?”
“Oprosti, ne morem. Sebi moram skuhati in sestri, kadar ji pa kuham pa zavržem več kg hrane.”
Nasmehnil se je in in rekel da kdaj drugič.
Pokimala sem in se obrnila.
Ko sem prišla domov sem celo v prvo naredila dobro. Naredila sem ji japonske palačinke. Jaz nisem bila lačna, zato sem pojedla samo en jogurt in jabolko. Potem sem se šla študirati in gledati film Pitch perfect. Ura je bila pol osmih, jaz pa sem že zaspala.