Če pogledamo statistiko, je tukaj okrog petsto otrok, prišla pa sta dva avtobusa, ki nase spravita vsak po natančno sto ljudi, med katere spadam tudi jaz sama. To je torej dvesto otrok, ki jih starši nimajo časa pripeljati, ali pa doma enostavno nimajo avtomobila, tako kot drugi otroci. Krasno. Ne počutim se več tako izločeno. Vožnja sama pa je bila, milo rečeno, obupna. Za mano je sedelo neko dekle, staro približno toliko kot jaz, in najverjetneje hiperaktivno, če ima to kaj opraviti z dejstvom, da me je celo pot brcala v sedež. Prisegla sem si, da jo takoj po izstopu iz avtobusa namlatim, a še isto sekundo, ko je voznik parkiral, je sledila takšna zmešnjava, da sem jo izgubila. Pobrala sem svojo potovalko, nahrbtnik in gorske škornje, potem pa sem se počasi, počasi začela pomikati proti avtobusnim vratom; a takoj, ko sem izstopila, so me napadli komarji. In ne govorim o enem ali dveh, ampak o celem sorodstvu komarjev, kot da so se na družinskem srečanju zbrali komarji iz vse države, nato pa so se odločili, da se napijejo človeške krvi. Po pogledu okrog sebe bi rekla, da so imeli ostali podoben problem, razen če je njihovo mahanje okrog svojih teles pomenilo nekaj čisto tretjega, za kar nisem vedela, morda kak čuden hinduistični ritual. Neka precej pomanjkljivo oblečena punca, morda kako leto starejša od mene, je zacvilila:
"O šit, koliko komarjev!"
Preden bi lahko pripomnila kaj bistroumnega, kot na primer, Ne, a res, nismo opazili, me je tok ljudi potegnil proti velikim kovinskim vratom, ki so bila na široko odprta. Ravno sem še uzrla znak za stranišče, ko smo prečkali meje kampa Halter - Grint.
To je to. Ujeti smo.
Sama v sebi sem kričala, a na zunaj sem obdržala brezbrižen izraz, za katerega sem se trudila že praktično vse življenje. Množica otrok se je počasi pomikala proti nekakšnemu odru, ki je stal na robu velikanskega iglastega gozda, ki je bil povsod in mu ni bilo videti konca.
Nekaj malo mlajših otrok (kar pomeni tam od deset do dvanajst let) se preganjalo po odru. Opazila sem, da so pred njim postavljene velike zložljive mize in ob njih tiste neumne majave zložljive klopi.
Resno?, sem pomislila.
Petsto evrov za kaj? Za tole?
Večina otrok se je že posedla in začela sem iskati prosto mizo, takrat pa me je nekdo močno butnil v hrbet in opotekla sem se. Vedela sem, da bom padla na blatna, grčasta tla, in iskreno, moja edina misel je bila; Toliko o dobrem prvem vtisu, potem pa, ko sem bila dobesedno pet centimetrov oddaljena od tal, me je tisto Nekdo (očitno nekdo z zelo močno roko) zgrabil za ročko nahrbtnika, in me potegnil navzgor. Malo sem se opotekla, potem pa sem se obrnila, da bi se zahvalila Nekomu.
"Si v redu?" je zaskrbljeno vprašala. Bila je malo višja od mene, imela pa je zelo temno kožo. Po hrbtu se ji je zlival slap kitk, narejen iz (naravnih, kot sem pozneje izvedela) črnih in (pobarvanih, kot sem tudi pozneje izvedela) belih las.
Ko sem s kimanjem pritrdilno odgovorila na njeno vprašanje, se je nasmehnila in mi podala roko.
"Arabella Chiara Young-Jackson, also known as Bella," je rekla. Nasmehnila sem se in ji segla v roko.
"Jennifer Megan Tylor, also known as Meg," sem ji odgovorila. Zasmejale sva se.
V tistem pa se je zaslišal znani grozljivi zvok, kot odmev cviljenja, le še stokrat ojačano, saj je nekdo prižgal zvočnik in mikrofon. Z Bello sva si prekrile ušesa z dlanmi in se sključili, pa nisva bili edini.
Nato pa brnenje nečesa velikega za mano, in skočila sem s poti. Še dobro, saj bi me skoraj skalpiral avtomobilček za golf, v katerem je sedel mlad fant z megafonom. In nikakor nisem bila edina, ki je gledala za njim (čeprav ga sploh ne bi opazila, če ne bi Bella pokazala nanj).
"Prosimo, usedite se na svoja mesta, prosimo, ljudje, zavzemite svoja mesta na teh skrajno groznih klopeh, namestite se udobno, kolikor je pač mogoče, dajmo, zmigajte svoje lene riti, prosimo..." je rekle z (nalašč, se mi zdi) popačenim glasom.
Zaradi pripombe o ritih sem marsikje, tudi pri Belli, opazila zgrožen izraz na obrazu, jaz pa sem se le zasmejala in Belli zašepetala na uho, da imava zelo podobno stališče so trapastih klopc.
"Pa še luštkan je, a ne?" mi je zamrmrala nazaj, in po mojem mnenju - sploh ni bila sarkastična.
Torej, zavzeli sva svoj prostor na eni od klopc in se pričakujoče zazrli proti odru, na katerega se je po klančini počasi pripeljala starka v električnem vozičku. V roki je držala brezžičen mikrofon.
Čakali smo. Voziček je pridrsal na sredo odra in starka se je odkašljala.
"Prisrčno pozdravljeni, otroci, in dobrodošli v kampu Halter - Grint!" je rekla v mikrofon in se nasmehnila. Imela je presenetljivo močan glas.
Nadaljevala je:
"Sem Roberta Ricci, lastnica kampa ki sta ga ustanovila moja prababica Roberta Grint in moj pradedek Scott Halter. Kamp je bil v tistih časih namenjen vojakom, ki so..."
Nehala sem poslušati in Bella mi je zašepetala: "Prababica in pradedek? Pa koliko časa nazaj je bilo to?"
"Najbrž ne ravno včeraj," je zamrmrala neka punca, ki je pristopila k najini mizi. Imela je oblečeno bledo roza oprijeto majčko in bele kratke hlače, dolge in goste lasje lešnikove barve pa je imela spete v visok čop.
"Lahko prisedem?" je vprašala, potem pa se je živčno ozrla okoli sebe. Namesto odgovora sva z Bello naredile prostor med nama ona pa je splezala na klop.
"Res vama hvala, sedela sem z neko grozno punco, ki kar ni nehala z brcanjem. Mimogrede, jaz sem Rochelle,"
Nekaj mi je šinilo v glavo, a še preden bi lahko ubesedila svoje misli, je Bella vprašala Rochelle po celem imenu, in ta je rekla, "Rochelle Bianca Waters," nato pa pričakujoče pogledala še mene, zato sem hitro rekla: "Jennifer Megan Tylor. Kje sedi tista grozna punca, ki si jo omenila?"
Rochelle je s palcem nemo pokazala nekam na levo za svojim hrbtom. Obe z Bello sva se ozrle in prepoznala sem dekle z avtobusa, kar sem jima tudi povedala. Še preden bi se zakopale v globoko razpravo, kaj vse je narobe z njo - od ogabne roza oblekice v barvi pujse Pepe do prašičjega noska (neverjetno, kakšno nakjučje, vse z njo je povezano s pujsi) - je Roberta Ricci potrkala po mikrofonu. Vsi smo se ozrli na oder, ona pa je začela razlagati:
"Tu je okrog stopetindvajset mobilnih hišic, v katerih boste po trije ali štirje. Dekleta ste desno in fantje levo od odra, po sobah pa smo vas naključno porazporedili mi."
Ta zadnja izjava je marsikje sprožila negodovanje, a Roberta se je pretvarjala, da tega ni opazila.
"Ko pokličem vaše ime, pojdite bodisi na desno, bodisi na levo, in poiščite številko hišice, ki vam jo povemo. Hišice so odklenjene, ključ pa boste našli na mizici pri v vhodu. Pospravite svoje stvari, uredite postelje, potem pa pridite nazaj sem, da razjasnimo še nekaj stvari."
Nato se nasmehnila.
"Dame imajo prednost! Pa začnimo na koncu. Anya Morton, Wendy Hallow, Rebecca Goth in Nicole Olson - Fang, soba triindevetdeset!"
Štiri punce iz različnih koncev travnika so vstale in oprtane s prtljago tiho odšle na desno. Roberta je že nadaljevala:
"V sobi dvaindevetdeset ste: Rochelle Waters, Jennifer Tylor..."
Upajoče sva pogledale Bello.
"...in Francesca Ferdant."
Žalostno sva se spogledali, nato pa vdane v usodo vstale in pomahale Belli. Na naše presenečenje pa je vstala tudi punca s prašičjim nosom, očitno poimenovana Francesca.
Koliko smole pa imajo lahko tri prijateljice v enem dnevu?!! so moji možgani obupano zastokali.