"V bistvu je Lucy moja polsestra. No, em, najina mama ni ravno materinski tip človeka, če veš, kaj mislim."
"Mhm," sem odgovorila. Točno sem vedela, kaj misli.
"No, ja, ko sem se rodil, me je v bistvu pustila pri babici v dnevni sobi, prišla je sredi noči in vstopila - babi vedno pusti odklenjeno - priložila je samo pismo in odšla tja, kjer je bila prej. V pismu je pisalo samo: Zgodila se je nezgoda, poskrbi zanj."
Nekaj sekund sem potrebovala, da sem ugotovila, da je njegova mama z nezgodo mislila nanj.
"Auč. Zlobno," sem rekla.
Skomignil je z rameni.
"Ne vem. Po svoje je bilo boljše odraščati tukaj, in imel sem družbo poleti, večinoma Joeja. Babi je v vseh pogledih boljša kot mami," je prhnil na koncu.
"Ne dvomim," sem odgovorila.
"Kaj pa Lucy?"
"Enako, samo da je verjetno oče drug," zahahljal se je, in tudi sama sem se malo nasmehnila.
"Ko sem bil star sedem, jo je mama pustila na mizi v kuhinji. V bistvu sem jo našel jaz, ker sem vedno vstajal pred babico. Spomnim se, kako je bila šokirana, ko sem ji v spalnico prinesel dojenčka,"
Oba sva se glasno zasmejala, nato pa je sledilo nekaj sekund tišine.
"Kaj pa tvoji starši?" me je vprašal.
Kislo sem se nasmehnila.
"Nikoli nisem govorila z njima, v bistvu," sem rekla.
"Tudi ona imata raje svoja življenja kot srečo svojih otrok, zato sta me dala v skrbništvo k teti Katie, ko sem se rodila, da bosta lahko nemoteno vodila naprej svoj posel," sem rekla nekoliko trdo.
Spet nekaj sekund tišine.
"Žal mi je," je tiho rekel. Pogledala sem ga.
"No ja," sem zavzdihnila.
"Moji starši so vsaj uradno uredili papirje, česar tvoja mama očitno ni naredila," sem dodala.
"Ja, je, pustila je pismo pri meni in pri Lucy, se spomniš?" je v zafrkanciji pripomnil. Butnila sem ga v ramo.
"Saj veš, kaj mislim," sem se zasmejala in on se je zasmejal nazaj.
"Upam, da je teta Katie vsaj zabavna? Ali pa je ena tistih starih tet, ki otrokom grenijo življenja?"
Nasmehnila sem se.
"Katie je najboljša. Pusti mi, da delam, kar hočem, dokler to ne ogroža življenj," sem rekla.
"Ogrožaš življenja?! Meg, no!" je rekel narejeno zgroženo.
"Ne pa ne, Katie mi ne pusti!" sem protestirala.
"Dobro, ampak če tvoja teta misli, da bi lahko ogrožala življenja, je to slabo, a ne?" je rekel.
Kaj pa ti? Ti ogrožaš moje življenje s svojim videzom; vsakič, ko te pogledam, bi rada umrla, sem pomislila. Se mi zdi. Čakaj. Saj tega nisem rekla na glas?
"Em..." sem rekla.
"No, Meg, v glavnem, ne ogrožaj več življenj, ali pa te moja babi ne bo več spustila v kamp," mi je požugal s prstom. Očitno tistega nisem rekla na glas. V redu.
Prišla sva do paviljona. Pridržal mi je vrata in smuknila sva noter.
Iz žepa je vzel šop svinčnikov in jih pospravil v lonček, risbe otrok pa je dal na polico v omaro.
Nato se je obrnil k meni in rekel:
"Kaj praviš, da prešpricamo spoznavne delavnice in DKD? Poberemo ostale mulce in gremo v mesto?"
"Ja, itak," sem rekla navdušeno.
"Okej, kje so?"
"Um, glasba," sem se spomnila.
"Drugi konec posestva torej. Odlično." je zavzdihnil.
"Greva kar z avtkom," je rekel in mi pomignil, naj mu sledim. Prehodila sva nekaj korakov, potem pa se je sunkovito ustavil, tako da sem se skoraj zaletela vanj.
Počasi se je obrnil.
"Kaj pa, če greva rajši z motorjem?" je vprašal.
Samo nasmehnila sem se.

*

Čez pet minut sva se peljala čez gozd. Kljub temu, da so bila tla porasla s koreninami, gozd pa je bil namesto pravljičnega gozdička rjav in puščoben, saj je vanj prodrlo komaj kaj sonca, mi je bilo udobno. Scott mi je dal belo čelado, on pa si je nadel črno. Peljala sva se mimo velike neporaščene zaplate v gozdu, kjer so mulci igrali nogomet. Obrnila sem se k njim in jim pomahala. Presenečeno so zrli za nama, potem pa so že izginili iz mojega vidnega polja.
Prevozila sva še kak kilometer, potem pa sva se ustavila. Prva sem zlezla z motorja, nato se mi je pridružil še on in motor naslonil na nogo. Snel si je čelado in si razmršil sboje popolne svetle lase. Tudi sama sem si jo snela, a sem bila prepričana, da moj rdečkastorjav paž izgleda obupno.
Scott si je pritisnil prst na ustnice.
"Od tu greva peš," je zašepetal.
Obrnil se je in previdno prehodil nekaj metrov, potem pa se je ustavil, in tudi jaz sem se. Ozrl se je k meni s trpečim izrazom na obrazu.
"Sraka jih spet zadržuje," je rekel.
Pogledala sem na ročno uro in ugotovila, da se bi morale dejavnosti končati že pred dvajsetimi minutami. Nato sem pogledala navzgor in skozi vrzeli med drevesi zagledala učiteljico telovadbe, ki jo je Scott poimenoval Sraka. Drla se je na moje prijatelje.
"V vseh generacijah, ki sem jih učila, še nisem videla nobene, ki ne bi vedela, kaj je tetrakord harmoničnega mola! Pravo razočaranje ste!"
"Laže," je zašepetal Scott. Zahehetala sem se.
Joe je narejeno skesano gledal v tla, a sem videla, da se je smejal. Daniel je trpeče gledal učiteljico, Rochelle je bila videti, kot da bi se najraje pogreznila v tla, Bella pa, kot da bi najraje nekaj razbila. Videla sem tudi Francesco, ki je jezno strmela proti Ajdi, ki je sedela tako daleč stran od prijateljice, kolikor se je dalo, njen obraz je bil zabuhel, njene oči pa rdeče. Tudi Scott se je zastrmel proti njej.
"Kaj pa je z Ajdo?" sem mu zašepetala na uho.
"Tako na prvi pogled se mi zdi, da se je skregala s Francesco," je rekel, kot da je ravnokar povedal nekaj pametnega.
"To mi je nekako jasno," sem mu potiho odvrnila. Zasmejal se je.
"Prav ji je, kaj pa se sploh druži s Francesco," sem rekla.
"Vidim, da si že seznanjena s Francescino osebnostjo," se je kislo nasmehnil. "Ne bodi prestroga do Ajde,"
Otroci so začeli vstajati. Scott je počasi stopil naprej, me pogledal in si položil prst na ustnice. Prikimala sem in ga posnemala.
Počasi sem se približala Rochelle in ostalim, ki so na srečo še vedno stali tam, in se pomenkovali o Sraki.
"Kaj je zdaj?" je vprašal Daniel.
Scott se je priplazil za njegov hrbet in zavpil:
"Izlet v mesto!"
Daniel je preplašeno odskočil. Vsi so se zasmejali, jaz pa sem stopila iz sence dreves proti Scottu in nesramno rekla:
"No, Scott, no, ne moreš tako ogrožati Danielovega življenja! Si videl to? Skoraj bi omedlel, ko si ga tako prestrašil!"
Scott me je pogledal in se nasmehnil. Malo je zavil z očmi, potem pa se je obrnil nazaj k ostalim.
Nagnil se je naprej in vsem pomignil, naj pridemo bližje, kot da nam bo povedal skrivnost.
"Špricali bomo," je zašepetal naglas.
"Jupi," je rekel Joe in se podlo nasmehnil. Mogoče Scottove jutranje besede o pridnem Joeju ne držijo.
"Okej, mulci! Tam za tistimi drevesi..." z roko je pokazal nekam na desno, in vsi smo se ozrli tja, potem pa nazaj k njemu, "...je parkiran razpadajoč bel kombi. Pojdite tja, midva z Meg pa greva po ključe, okej?"
Obrnil se je v smeri poti proti odru, Bella in Rochelle pa sta se mi zasmejale za njegovim hrbtom. Spačila sem se nazaj, a sem Scottu vseeno sledila.