Jana je po dolgi noči z Markom komaj vstala. V glavi so se ji prepletali utrinki včerajšnjega večera — njegov nasmeh, tisti trenutek, ko jo je pogledal nekoliko dlje, kot bi smel, in tišina med njima, ki je bila prijetno polna nečesa, kar še nista znala poimenovati.

Zavila je v šolo, skrita za šal in jutranjo meglo. V razredu je že sedel Marko. Ko jo je zagledal, se mu je na obrazu narisal tisti znani, rahlo neroden nasmeh, zaradi katerega se ji je srce vedno nekoliko ustavilo.

»Jana,« je rekel tiho, ko sta se srečala ob vratih.
»Hm?« ga je pogledala, nekoliko negotova.
»Včeraj ... bilo mi je lepo. Res lepo.«

Ni vedela, kaj naj reče. Samo prikimala je. V njej je nekaj zatrepetalo — mešanica sreče in strahu, da bi prehitro pokazala, kar čuti.

Med odmori sta se po naključju vedno znašla drug ob drugem. Najprej pri avtomatu za kavo, potem na hodniku, kjer so učenci hiteli mimo, a se jima je zdelo, kot da se čas ustavi.

Popoldne sta se srečala na klopci ob jezeru. Veter je rahlo razmršil njene lase, Marko pa ji jih je brez besed poravnal z roko. Pogledala sta se in v tistem trenutku ni bilo več dvomov. Ni bilo treba besed — le dotik, ki je povedal vse.

»Veš,« je rekel čez nekaj časa, »včasih si mislim, da so najlepši trenutki tisti, ki jih ne načrtuješ.«
Jana se je nasmehnila. »Mogoče zato, ker so resnični.«

Sedela sta tiho, ob jezeru, dokler se sonce ni počasi spustilo za obzorje in obarvalo nebo v mehke odtenke rožnate in zlate. Med njima je bilo nekaj nežnega, krhkega, a hkrati dovolj močnega, da se ga je dalo čutiti — kot utrip srca v tišini večera.