2.
Črni otok

Edgar je zazehal. Bil je že večer. Čakal je Luka, da končno konča s prho. Mestni fant je res dolgo potreboval. Končno se je šumenje vode končalo. Edgar je počakal, da je Luka prišel ven in se še sam odpravil noter.
Ko je končal sta z Lukom hotela pripraviti večerjo. A stara mama ju je nagnala stran, češ da ne znata kuhati. Zato sta počakala na mamo, da je naredila večerjo. Školjke. Edgar jih je jedel, medtem ko jih je Luka nekaj časa samo gledal, potem pa jih je začel počasi in previdno jesti. Medtem se je ves čas kremžil. Edgar ga je z zanjmanjem gledal. Kako lahko ni jedel školjk? Tega ni vedel in tudi ni nameraval vprašati. Zato je načel drugo temo.
»Če se strinjaš, greš lahko jutri z našo klapo. Kopat se gremo, pa to.«
»Prav,« je tiho rekel Luka. Ni mu še hotel razkriti strahu ped ribami. Vsak je imel svojo skrivnost. Edgarja je bilo na smrt strah komarjev. Ni vedel zakaj, zato je mama dala ka okna mrežo, da niso mogli v sobo. Bilo je še veliko drugih, bolj skrivnostnih, ki sta jih imela. V tem trenutku sta oba razmišljala o njih. Potem sta vstala in pomila posodo. Starka jima je ves čas težila, a se nista menila zanjo. Bila sta preveč zatopljena vsak vase. Potem sta se brez besed odpravila spat. Luka je v tenutku zadremal, Edgar pa je razmišljal še dolgo v noč.

-------------------------------------------------------------------------------

Zjutraj je Tara vstala bolj zgodaj, kot navadno. Oblekla se je in se sprehodila po trgu. Ogledovala si je veliko hišo Edgarjeve stare mame. Sprehajala se je po plaži. Nabirala je školjke in uživala v pogledu na sončni vzhod. Tedaj so ji meglice razkrile črno gmoto na morju, ki je ni še nikoli videla. Iz nje so štrlele črne špice, okoli nje pa špičaste čeri. Bolje je pogledala, a so ga meglice spet zakrile. Obrnila se je in stekla nazaj v hišo. Staršev še ni bilo. Še vedno sta spala. Vzela je telefon in se vrnila na plažo. Gmota je bila še vedno zakrita. Razočarano je pospravila telefon. Naprej se je sprehajala. Našla ni ničesar zanimivega, po glavi pa ji je rojilo le eno. Tega otoka še ni videla.

--------------------------------------------------------------------------------

Hana je takoj po zajtrku obiskala Lucijo. Sporočila ji je, da gresta danes skupaj s klapo na plažo. Bila je živčna. Oblekla je kopallke in odšla za Hano, ki je že razpravljala o fantih. Lucija je molčala. Vedno je molčala. Ni bila pretirano zdgovorna. Hana jo je pripeljala pred hišo njenega sošolca. Tam so čakali že štirje; dekle s temno rjavimi lasmi, spetimi v veliko drobnih kitk, Edgar, Tom in modrooki blondinec. Hana je veselo priskskljala k njim in jo predstavila.
»Živjo klapa. To je Lucija.« Vsi v skupini so se nasmehnili, Lucija pa si je pramen rdečkasto rjavih kodrov plaho zataknila za uho.
»Kličite me kar Lučka,« je rekla dosti tišje od Hane.
»No Lučka, to so Edgar, Tom, Tara,«je pokazala na dekle. »In Luka.« Luka je takrat spet postal rdeč. Pred sabo je videl lepo kodrolaso punco, ki se je vsem precej plaho nasmihala. Imela je zelene oči. A ni se zaljubil. Ravno obratno. Všeč mu je bila Hana. A zdaj je to dal na stran in se osredotočil, na prikrivanje skrivnosti, strahu rib. Kako naj ne bi šel v vodo, če gredo vsi drugi?
»No gremo,« jih je pozval Edgar. Dolgočasil se je, če so samo strmeli drug v drugega. Napotili so se proti obali. Tara je, kot žirafa, stegovala vrat, da bi videla špičast otok. A je bil še vedno prikrit z meglicami.