30. NOVEMBER
Vstopim v notranjost majhnega lokala in sedem za mizo pri oknu.
"Lahko prevzamem vaše naročilo?" me vpraša natakarica z modro-zeleno čepico.
"Vročo čokolado, prosim," odvrnem in natakarica že odhiti proti pultu. Jaz pa med tem časom v roke vzamem žepnico.
"Isabella?"
Pogledam izza knjige in zagledam Janin obraz, ki strmi vame.
"Živjo, prisedi," ji rečem, ko odlaga torbico na kavč.
"Ali prinesem še kaj vam?" prihiti natakarica k Jane in odloži moje naročilo.
"Hm ... espresso, prosim," odgovori Jane in si zatekne črne lase za uho.
"In kako je med vama z Johnom?" se nato obrne proti meni.
"Ve za poljub in glede tega me je spraševal," odgovorim.
"Upam, da si mu povedala resnico," pove Jane, ko dobi svojo kavo.
"Ne, povedala sem mu, da tega nisem storila," začudeno rečem.
"Isabella!" vzklikne Jane, da skoraj polijem vročo čokolado, ki jo držim v rokah.
"Skoraj bi se polila!"
"Zakaj si se mu zlagala?" me presliši, medtem pa ima še kar na široko odprte temne oči.
"No, nisem vedela, kaj naj. Mislim, če bi mu povedala resnico, bi lahko dvomil v to, da nisem želela poljuba."
"Če si se mu zlagala, pa bo še bolj jezen nate in še bolj bo dvomil." Oh. Nato nisem pomislila. Zakaj sem tako neumna? "Kakorkoli. Zdaj si naredila, kar si."
Po minuti molka vprašam: "Bi mu morala priznati laž?"
"Mogoče lahko pozabiš na to in ga ne spominjaš več na to."
"Da," odvrnem. "Naredila bom natanko tako, Jane."
Zakaj ne znam razmišljati? Zakaj samo nekaj bevsknem ven? Bog naj mi pomaga.