10. DECEMBER
V roke prejmem svoj list z rezultati izpita. Že cel dan in pravzaprav cel teden sem pod stresom, ali sem naredila ali ne, zato mi je srce zelo hitro bilo.
O, naredila sem! Hvala bogu sem toliko nalog na poli rešila, preden me je Stephan zmedel. In na srečo so bile te naloge pravilno rešene.
Zadovoljno oddidem s predavalnice in veselo odskakljam po stopnicah, dokler ne zapustim stavbe moje fakultete. Zunaj je sicer dež, a kljub temu stojim z dežnikom na pločniku in čakam. John mi je kajti obljubil, da me bo prišel iskat takoj, ko je možno.
"Tu je ta porednica, ki prepisuje pri prvem izpitu!"
Sunkovito se obrnem in zagledam Stephana, ki se mi zlobna nasmiha.
"Jaz nisem prepisovala, temveč si ti!" mu zabrusim in se obrnem proti cesti v upanju, da John hitro pride.
"Ampak obtožili so tebe," pove Stephan in se mi nevarno blizu približa.
"Poglej!" začnem svoj govor in se zopet obrnem proti sogovorniku. "Zaradi tebe sem skoraj padla na izpitu! Oh, in skoraj bi izgubila fanta zaradi tebe! Samo pusti me pri miru, Stephan, to je vse, kar zahtevam!"
"Uf, umiri se no! Izpit si vendarle naredila," odvrne, znova nasmejan. Seveda si je nadel zloben nasmeh.
"Utihni," mu malenkost bolj umirjeno odvrnem, medtem ko stopim naprej. John me namreč že čaka pri prehodu za pešce.
"Se vidiva, porednica!" je bilo vse, kar sem še slišala od Stephana, preden sem končno sedla v avto.