21. DECEMBER (ZVEČER)
Taksistu plačam za prevoz in stopim pred hišo. Od mojega odhoda se ni spremenilo prav nič. Aja, mislim, da je na stari umetni travi novo grmovje. A vendar sem bila zdoma le štiri mesece. V tem času se kaj dosti ne spremeni, kajne?
"Isabella!" me veselo pozdravi Frank, ki stopi iz hiše. Na sebi ima karirasto srajco, ki jo je nosil na mojem maturantskem plesu. Oh, tisto noč sem se prvič poljubila z Johnom. Ne morem o tem razmišljati. Zakaj me vse spominja na tega moškega?
"Živjo Frank," ga pozdravim in stopim s kovčkom v hišo. Še kar imam oči rdeče od vseh solz, ki sem jih pretočila zaradi Johna na letalu, zato hitro oddidem proti stopnicam. Nisem še pripravljena razlagati o naju z Johnom.
"Počakaj!" vzklikne Frank za mano. "Zakaj si prišla dan prej? Samo povedala si, da boš doma dan prej."
"Em ... kasneje povem, veliko moram razpakirati," se na hitro zlažem, a Frank še vseeno ni videti zadovoljen z mojim odgovorom.
"Kaj pa tvoje oči?" Prekleto. Zakaj sem ga pogledala?
"Kaj je narobe z njimi?"
"Saj so vse rdeče kot bi jokala!" razloži Frank.
"Mhm ... pozneje," se spet izmuznem odgovoru in se napotim proti moji stari sobi.
Ko sem mislila, da bom končno sama — zopet sem začutila solze —, je v mojo sobo prišel Alex.
"Zakaj nisi prišla k meni?" je zakričal in se vrgel na mojo posteljo.
"Oprosti, res imam veliko prtljage," sem se zopet zlagala. Zgleda, da je danes dan za laži. Vendar tudi takrat še nisem bila nared za razlago o naju z Johnom.
"Kakorkoli," zdolgočaseno odvrne Alex in zleze iz postelje. "Adijo," še reče, si popravi svoje rjave lase in oddide iz moje sobe.
Oh, večerjo imam. Zdaj bom mogla povedati za Johna. Vdih. Izdih. Vdih. Izdih.