22. DECEMBER (POPOLDNE)
Odprem galerijo in na zaslonu se mi pokaže slika. Na njej se John široko smeji, medtem ko ga poljubljam na lice.
Ne morem se več zadrževati. Solze mi tečejo kot iz škafa po že od prej premočenih licih. Sprva jih hočem ustaviti, a nato mi postane že vseeno za to.
*i*Zakaj tako boli*i*, se sprašujem. *i*Zakaj me vsakič, ko se spomnim nanj, tako zaboli pri srcu?*i* Verjetno zato, ker ga še vedno tako preveč ljubim.
Nenadoma se vrata moje sobe odprejo in pred mano se prikaže Frank, še kar oblečen v predpasnik.
"Isabella, slišal sem, da si jokala," mi pove in me sočutno pogleda s svojimi temnimi očmi.
"Ne skrbi," povem in se obrnem proti oknu. "Nič ni, res."
A Frank me ne posluša in namesto tega sede na mojo posteljo zraven mene. "Isabella, obrni se. Ni ti treba skrivati, da jokaš."
Obrnem se nazaj in skrčim noge skupaj. Medtem začutim, kako mi po licu priteče nova solza. Zdaj jih ne zadržujem kot sem zvečer na večerji.
"Vem, da ti je hudo, vem."
"Ne moreš vedeti, ker tega nisi nikoli občutil!"
"Pravzaprav sem. Ko je Ivy umrla, sem se počutil točno tako, kot se ti trenutno," zatrdi nasprotno. Zakaj sem to rekla? "Ampak kmalu bo božič. Vesela bi ..."
"Kako naj bom dobre volje, če sem izgubila ljubezen svojega življenja?" v solzah povem in se odmaknem, da moj vzglavnik poskoči v zrak.
Čez nekaj trenutkov Frank vzdihne in se mi približa. "Veš kaj? Za božič imam za vaju z Alexom veliko presenečenje. A videla ga boš le, če vstaneš iz postelje in si zopet dobre volje."
"Kakšno presenečenje?" radovedno vprašam.
"Vstani in videla boš čez tri dni," skrivnostno odgovori Frank, stopi na tla in oddide iz moje sobe.