Tudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 2. epizoda, 33. del
5
16. JANUAR
"Vas lahko nekaj vprašam?" rečem, medtem ko visoka svetlolasa sestra sede zraven mene na posteljo v barvi nedolžnosti. "Kako sem sploh pristala tu? Vse, kar se spomnim, je ogenj, ki se mi je bliskovito približeval."
"Pravzaprav vas je rešil moški, ki vas je pripeljal sem," odgovori.
"Mu je ime John Hughes?" Ob misli, da me je prav on tako junaško rešil, mi je postalo prijetno toplo. Prosim, naj bo on. Prosim!
"Da," potrdi in na ustnicah se mi nariše droben nasmešek. A veselje v meni je bilo seveda veliko večje. "Je vaš fant mimogrede?"
"No, on ... zapleteno je," mirno odgovorim na kočljivo vprašanje. "Kaj se je torej zgodilo, ko sem le stala pred ognjem?"
Sestra porine svojo svetlo kito za vrat in sede še bližje meni. "Ogenj se vam je zelo približal, veste," začne razlagati. "Bil je že na vaših nogah."
Ob misli, da sem takrat nepremično stala, sem se zasmejala. "Mar nisem le stala in gledala, kako se mi plameni širijo po telesu?"
"Bili ste v šoku, in ko smo ljudje v zares velikem šoku, marsikdaj otrpnemo."
Po nekaj trenutkih zopet vprašam: "Kaj se je zgodilo potem? Saj nisem stala, kajne?"
"Gospodič Hughes vas je podrl na tla, a imeli ste smolo," odgovori sestra in si zraven očisti svoja temna očala. "Padli ste z glavo na tla, s čimer je Hughes sicer nenamerno stvari poslabšal — postali ste nezavestni."
"Oh, zato imam spomin na to slab," ugotovim, a sestra me po moje presliši, kot da bi se le pogovarjala sama s sabo.
"A to še ni vse," izreče sogovornica in končno umakne pogled z očal. "Še kar so vas obdajali ognjeni plameni, ki so se bliskovito širili po vašem telesu. Hughes pa je pametno prijel več krp, ki so visele na bližjem vozičku, in jih vrgel na vaše noge."
"Potem ni bilo več ognja," sklepam. "Vendar je gorelo po celi kavarni, verjetno so bili že vsi seveda zunaj."
"Seveda so bili na prostem, le vidva sta bila notri. Ampak Hughes vas je hitro nesel ven in poklical reševalce."
Zamislila sem se. John je v resnici precej tvegal zame. Cel Starbucks je bil v ognjenih zubljih in vsi so zbežali. A ne on. Ne, ostal je z mano in me rešil. To je res dokaz za to, kar je rekel pred požarom. Resnično me ljubi!
"Ste v redu, gospodična?" previdno izreče sestra po nekaj trenutkih.
"Da, sem. Ne skrbite, le razmišljam," odvrnem. *i*O tem, da sem dobila nazaj ljubezen svojega življenja*i*, še dodam v svojih mislih.
"Vas lahko nekaj vprašam?" rečem, medtem ko visoka svetlolasa sestra sede zraven mene na posteljo v barvi nedolžnosti. "Kako sem sploh pristala tu? Vse, kar se spomnim, je ogenj, ki se mi je bliskovito približeval."
"Pravzaprav vas je rešil moški, ki vas je pripeljal sem," odgovori.
"Mu je ime John Hughes?" Ob misli, da me je prav on tako junaško rešil, mi je postalo prijetno toplo. Prosim, naj bo on. Prosim!
"Da," potrdi in na ustnicah se mi nariše droben nasmešek. A veselje v meni je bilo seveda veliko večje. "Je vaš fant mimogrede?"
"No, on ... zapleteno je," mirno odgovorim na kočljivo vprašanje. "Kaj se je torej zgodilo, ko sem le stala pred ognjem?"
Sestra porine svojo svetlo kito za vrat in sede še bližje meni. "Ogenj se vam je zelo približal, veste," začne razlagati. "Bil je že na vaših nogah."
Ob misli, da sem takrat nepremično stala, sem se zasmejala. "Mar nisem le stala in gledala, kako se mi plameni širijo po telesu?"
"Bili ste v šoku, in ko smo ljudje v zares velikem šoku, marsikdaj otrpnemo."
Po nekaj trenutkih zopet vprašam: "Kaj se je zgodilo potem? Saj nisem stala, kajne?"
"Gospodič Hughes vas je podrl na tla, a imeli ste smolo," odgovori sestra in si zraven očisti svoja temna očala. "Padli ste z glavo na tla, s čimer je Hughes sicer nenamerno stvari poslabšal — postali ste nezavestni."
"Oh, zato imam spomin na to slab," ugotovim, a sestra me po moje presliši, kot da bi se le pogovarjala sama s sabo.
"A to še ni vse," izreče sogovornica in končno umakne pogled z očal. "Še kar so vas obdajali ognjeni plameni, ki so se bliskovito širili po vašem telesu. Hughes pa je pametno prijel več krp, ki so visele na bližjem vozičku, in jih vrgel na vaše noge."
"Potem ni bilo več ognja," sklepam. "Vendar je gorelo po celi kavarni, verjetno so bili že vsi seveda zunaj."
"Seveda so bili na prostem, le vidva sta bila notri. Ampak Hughes vas je hitro nesel ven in poklical reševalce."
Zamislila sem se. John je v resnici precej tvegal zame. Cel Starbucks je bil v ognjenih zubljih in vsi so zbežali. A ne on. Ne, ostal je z mano in me rešil. To je res dokaz za to, kar je rekel pred požarom. Resnično me ljubi!
"Ste v redu, gospodična?" previdno izreče sestra po nekaj trenutkih.
"Da, sem. Ne skrbite, le razmišljam," odvrnem. *i*O tem, da sem dobila nazaj ljubezen svojega življenja*i*, še dodam v svojih mislih.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Enkratna zgodba, super del. Komaj čakam naslnedni del. <3
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii🩷:heart::heart::heart::heart::heart:🩷🩷🩷🩷🩷🩷🩷🩷🩷🩷🩷🩷🩷🩷 isabella in john bosta spet skupi(vsaj upam no)!!!!!!!!! kako isabelli vedno rata pristat v bolnici? njej se vedno to zgodi
0
Moj odgovor:
girlpower
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
UMIRAM
Js sm ful u enga in ga ful pogrešam in nevem kaj naj da ga nebom tok pogrešala, nimam njegove fonske k me je strah uprašat
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(209)
Srednje.
(146)
Ni mi všeč.
(40)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
upam da so vm dobr ratal:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: ...
ah, ja, zgodba je čist kul, sam mau preveč ...
ful stvari si dobila
ful ful ful dobr:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: