17. JANUAR
Jane se glasno zasmeje. "Fant ti je dejansko rešil življenje," pove in se nato ozre proti meni z njej podobnim zasanjanim pogledom. "On je bil tvoj princ na belem konju, ti pa njegova ljubljena princesa. Za to, da lahko živiš, je tvegal lastno telo in življenje. Njegova ljubezen je bila premočna, da mu še ognjeni plameni niso predstavljali ovire. Pravzaprav jih sploh ni videl. Ne, videl je le tebe, svojo ljubezen, ki jo mora rešiti. Neustrašno te je tako dvignil v svojo nežne, a močne roke in te kot pravi heroj spravil nazaj na varno."
"Si zopet brala kakšen ljubezenski roman?" vprašam in malenkostno zavijem z očmi. Jane ima namreč na čase res obsesijo s to vrsto proze.
Ne da bi me poslušala, nadaljuje: "Vse je tako romantično. Pravzaprav je kot v zgodbi — predobro je, da bi bilo resnično."
"Ampak vprašanje je, kaj naj zdaj naredim," poskušam zamenjati temo, kar mi na srečo tudi uspe.
"Kakšno vprašanje je to, Isabella?" odvrne Jane in njene ustnice se od začudenja povesijo.
"Ne vem," zmedeno iščem prave besede. "Vse je bilo tako hitro in čudno. Mislim, najprej tisto na stopnicah bloka, ko sem zbežala ob poljubu, zatem pa še to v Starbucksu!"
Jane si v znak razmišljanja z rokami podpre glavo. Čez nekaj trenutkov pa reče: "On te ljubi in si želi biti s tabo, kaj pa ti?"
"Seveda!" vzkliknem. "Poglej, ljubim ga in želim si biti spet z njim."
Jane na rahlo udari po mizi in me prodorno pogleda s svojimi temnimi očmi. "Potem nimaš nič kaj razmišljati."
"Kaj imaš v mislih?" zbegano odvrnem.
"Pojdi k njemu," mi odgovori, "nato pa mu povej to, kar je on tebi."
Po kratkem premisleku zadovoljna, da sem dobila rešitev, vstanem in poberem svojo torbico s stola. "In to se bo zgodilo danes, prav zdaj," povem, zatem pa kot prikazen izginem iz Janinega mirnega stanovanja v živahne newyorške ulice.
*
Glasno potrkam na vrata Johnovega majhnega stanovanja. Kljub temu da sem med vožnjo sestavila podroben načrt, kaj bom naredila, ko odpre vrata, sem bila prestrašena. Ne vem zakaj, a res sem čutila, kako mi srce glasno bije. Po drugi strani pa je strah kdaj koristen, ne mislite?
Vrata se počasi odprejo in ven stopi moj rešitelj. Na sebi ima modro srajco, vendar so gumbi na napačnih mestih, ovratnik pa ni poravnan. Prav tako njegove temne kavbojke niso natančno zapete. A ko že dobim slab občutek, ker sem ga verjetno pri nečem zmotila, me svež vonj po njegovi kolonjski pomiri. Vsaj pri tem ni hitel, če pri oblačilih očitno je.
Trenutek le stojiva, nato pa John z odpiranjem ust precej očitno nakaže, da želi spregovoriti. V tem hipu se s kazalcem dotaknem njegovih ustnic, ki so se kmalu zaprle. Zdaj sem na vrsti za govorjenje jaz.
"John, poskušala bom biti jedrnata," s prestrašenim glasom rečem, on pa mi pozorno prisluhne, kar me nekoliko opogumi. "Želim si biti spet s tabo, kot sva bila nekoč. Pogrešam te, najine zmenke, najine poljube. In da, ljubim te bolj kot karkoli! Resna sem, nikoli nisem tako ljubila kot tebe in vedno te bom!"
Sprva John nič ne reče in presune me misel, da nekaj nisem naredila prav. A nato končno z mnogo bolj umirjenim in globokim glasom odvrne: "Nikoli nisem vedel, da bolnica iz tebe ustvari pravega dramatika."
Nekaj sekund premišljujem, kaj je hotel reči, in kmalu me tudi prešine. Res sem bila nekoliko domišljava in definitivno ne jedrnata. Vendar je verjetno razumel bistvo. "Tudi jaz nisem vedela tega," se zasmejem.
Kmalu se nasmehni tudi on in oba se dolge trenutke smejeva, dokler me ne začnejo boleti lica. Takrat se tudi John zresni in ozračje napolni ostra ter napeta tišina. Samodejno zaprem oči in moje ustnice se dotaknejo njegovih, prav tako najina jezika. Desno roko zatem položim na njegovo srajco, z levo pa oba potisnem v stanovanje in zaprem kljuko. Načrt je uspel!