28. FEBRUAR
John Hughes je bil dolgo časa moj smisel življenja. Zmenki z njim so bili moj vrhunec dneva, njegove mehke ustnice pa so odgnale skrbi. Bilo je kot v kakšnem ljubezenskem romanu, kjer je vse popolnoma prepopolno, da bi bilo resnično. A vsako srečanje z njim in prav vsak najin poljub je bil hkrati nebesedni poslov.
Stvari so se obrnile v drugo smer, ko mi je zadnji hip povedal, da odhaja iz Kolumbijske univerze na neko zgodovinsko fakulteto v Montani, kljub temu da sva načrtovala skupen študij. Jaz sem to videla kot izdajo in neresnost do najine zveze, on pa kot priložnost, ki jo ne sme zamuditi. Ni nama preostalo drugega, kot da se razzideva.
Zadnje dni se na vso moč trudim preprosto pozabiti nanj in zaživeti naprej. A tukaj se zaplete. Nekoga, s katerim si par skupaj od konca osnovne šole, pač ne moreš kar tako izbrisati iz življenja. Za to potrebuješ čas, ki zahteva tudi svoj davek — neprestano prisotnost solz. Na žalost ugotavljam, da rabim več časa, kot sem mislila.
V redu. Zdaj se moram vrniti k študiju. Res moram najti fotografijo, ki jo potrebujem za dokončanje raziskovalne naloge. Odprem galerijo na računalniku in jo vneto poskušam najti. Iščem in iščem po starih fotografijah, a nikakor je ne morem je najti. Kje za hudiča je, ko jo rabim?
Namesto da bi našla sliko, najdem staro fotografijo, na kateri sva ... no, verjetno veste, s kom sem. Kako je nastala, se popolnoma spomnim. Bila sva v Centralnem parku in se hotela fotografirati. Nenadoma je mimo prišla avstrijska turistka, vzela moj telefon in tako je nastala ta slika. Oh, kako dolgo je tega!
A neverjetno je to, da je tudi na tej fotografiji John precej lep. Res je osupljivo fotogeničen. Ima nekakšen filmski nasmešek, ki bi jo večina prepisala filtru, dodanemu po slikanju. Na moje presenečenje je imel na dan, ko je bila slika posneta, nekoliko neurejeno pričesko. Karamelni lasje so bili namreč nekoliko postrani, a še vseeno zgleda luškan! In njegove blede modre oči. Tako lepo se zlilejo z jasnim nebom brez oblaka. Če bi lahko, bi se najraje utopila v njih.
Vendar tega nisem mogla storiti, saj ga hip kasneje zagledam. Njegovo letalo poleti mimo mojega stanovanja. Če me spomin ne vara, leti prav danes, in sicer z Delta Air lines. Res je on!
Kaj če me je videl? Kaj če je v pravem trenutku pogledal skozi okno in zagledal stanovanje in morda mene? Ne, to bi bilo nemogoče. Iz višine, na kateri je letalo, bi lahko le prepoznal stanovanjski blok, v katetem sem, definitivno pa me ne bi videl. Poleg tega morda sedi na napačni strani. Ali pa ne gleda skozi okno trenutno. Upoštevam lahko tudi možnost, da sploh ne sedi zraven okna. Škoda.
A vseeno morda misli name, ko takole leti nad mestom, ki nikoli ne spi. Mu je žal, da me zapušča? Me ima še kar za nezrelo, kot je rekel takrat, ko sva se razšla? Se spominja najinih poljubov in drugih skupnih trenutkov? In najpomembnejše – ali se me trudi preboleti kot jaz njega ali me nikoli ni nehal ljubiti?
Tega res da ne vem, morda pa bom kdaj to celo izvedela. Ne, seveda da ne bom. Le v moji domišljije se bo oblikoval njegov odgovor. Ali bom odgovora izvedela iz njegovih ust?
Kakorkoli, zbogom, John!
Lp,
dekle iz smetnjaka