2. APRIL
"Prebrala sem tvoj odlomek," mi pove gospa Sitcom, meni pa se ob njenih besedah dvigne srčni utrip. Le kaj si misli? "Mi lahko na kratko razložiš, o čem se gre tvoj roman?" me še radovedno vpraša.
"Je ljubezenski roman, ki se dogaja v regentski Britaniji," začnem pripovedovati, Sitcomova pa me medtem z velikim zanimanjem prične poslušti.
"Gre se o mladem lordu Theodoru, ta pa je zelo neodločen pa tudi malenkost umetniški. In zaradi svoje narave si še kar ni našel žene, h kateri tako teži njegov oče, zato mu slednji da mesec časa. Theodore sicer najprej poskuša, a hitro ugotovi, da vsaka želi le izkoristiti njegov plemiški naziv, in že skoraj obupa.
Vendar se nekega dne udeleži zabave ter tam spozna zelo očarljivo dekle Cornelio in oba si postaneta všeč. Tukaj pa pride problem — Cornelia ima zdravstvene težave in ne more zanositi. To sicer Theodora niti malo ne moti, njegovega očeta pa zelo, saj bi to pomenilo seveda konec rodbine, zato mu prepreči poroko z njo in mu prepove biti v njeni družbi. Ampak zaljubljenca se še kar videvata na skrivaj, medtem ko tedaj že oče začne iskati ženo za sina, in pri tem morata biti izredno previdna.
No, zaključek pa vam ne bom razkrila."
Gospa Sitcom sede za svoj pisalniški stol in si z obraza odmakne pramem njenih kodrov. Nato končno pove svoje mnenje: "Zelo me veseli, da si se lotila pisanje knjige, gospodična Goodlay. Moram reči, da sta mi izjemno všeč že odlomek, ki si mi ga dala v branje, in celotna vsebina."
Kot zadnjič tudi danes popolnoma prebledim v obraz, tako zelo šokirana sem. A tokrat nisem popolnoma zadovoljna z njenim odgovorom. "Zakaj pa vam je tako všeč, gospa?"
"Imam več razlogov za to," premišljuje. "Prvi je ta, da mi je zelo pri srcu tvoj slog. Res je zelo razvit in všeč mi je, koliko besednega zagleda si vključila notri. Naslednja stvar je ta, kako si tvorila starega in mladega lorda Harringtona. Oče kot staromoden in odločen, sin pa njegove popolno nasprotje. In seveda razvoj dogodkov. Zelo dobro stopnjuješ napetost in sama časovnica je briljantna."
"Hvala, ... gospa," zamomram in se sprehodim do hodnika.
Ko hodim mimo množice ljudi sama pri sebi razmišljam o tem, kar se je zgodilo. Slavna Margaret Sitcom me je že dvakrat pohvalila in res je bila navdušena nad mojim delom. Je to sploh res? Ali se bom kmalu zbudila iz prelepih sanj?
"Isabella?"
Obrnem se proti levi in zagledam Stephana, ki se mi počasi približuje. Res me zanima, o čem hoče govoriti po tistem pogovoru o naju. "Živjo, kaj je?" ga zato vprašam.
"Upam, da ne zgledam preveč radoveden," začne odgovarjati in ob tem svoje temne oči usmeri v moje, "ampak te lahko vprašam, kaj ste se pogovarjali s Sitcomovo. Zgledala si res vesela, veš."
"Oh, Stephan, ne veš, kako dober dan imam!" vzkliknem in se na široko nasmehnem.
Zatem pa pritisnem svoje ustnice ob njegovo desni lice in ga poljubim. V tistem trenutku v glavi zopet zaslišim glas bivšega. *i*Zdaj ga že sama poljubljaš, kaj?*i* me vpraša. *i*Pa sem mislil, da je le on tako predrzen, ne pa ti ....*i* Hitro odmaknem usta iz njegovega lica in vse je tako, kot je bilo prej.
To pa definitivno ni bil poljub na lice, s katerim se nekateri pozdravijo. Ne, tale je bil izjemno dolg in tudi dokaj močan. Verjetno sem zato slišala ponovni Johnov glas.
Dozdeva se mi, da se mi v življenje trenutno dogaja toliko ljubezenske drame kot Theodoru iz mojega romana.
Lp,
dekle iz smetnjaka