10. APRIL
Odlomek iz romana Poslednji lord avtorice Isabelle Goodlay:
*i*Theodore je vstopil skupaj s svojim očetom v veliko plesno dvorano, kjer se je trlo pomembnežev, ki so bujno razpravljali med seboj. Manjkalo ni tudi hrane in pijače, za katero so skrbeli natakarji, ter številnega okrasja. In ker je bilo namen plesa seveda plesanje, je bil prostor v sredini namenjen prav temu.
A mladem lordu se vse to ni zdelo nič posebnega. Želel je le oditi domov, v družinski dvorec. Pa ne zato, ker se mu je zdelo, da ne spada med to družbo. Ne, razlog je bil v tem, da se tu skrivajo stari plemiški hinavci, nori na denar, katere hčerke mu bo na izbiro ponudil oče za poroko, ko pa mu je tako sebično prepovedal izbiro ....
"Theodore, ne stoj pri miru!" je jezno opomnil stari lord Harrington svojega zasanjanega sina. Nato je svoj pogled usmeril v levo in brž so se mu zasvetile oči. "Povabi tisto dekle plesat! Iz dobre, če ne kar izvrstne, družine je, poznam njenega očeta!"
Sprva Theodore ni opazil ženske, o kateri je govoril stari lord, nato pa se mu je končno posvetilo in opazil jo je. Bila je srednje visoka, a suha kot trlica, kar je poudarila njena oprijeta obleka v barvi sončnih žarkov. Njen bledi obraz se je kar omamljal od vsega pudra in šminke, ki jo je nanesla nase. Za povrh pa je imela visoko rdečo lasuljo, katera se je zdela izredno umetna. Na njej mladenič ni videl nič, kar bi bilo vredno omembe, a če je oče rekel, naj poskusi pri njej, je pač moral.
"Pojdi za božjo voljo!" ga je silil starec in pri tem sina nekoliko porinil s svojo žilato roko.
Theodore je nejevoljno stopil stran in pristopil do rdečelaske, ki je sama stala v kotu in zdolgočaseno pila kozarec rdečega vina.
"Dober večer," je spregovoril mladenič in mladenka ga je nasmejano pogledala. Celo njen nasmeh se je zdel umeten. "Sem lord Theodore Harrington."
Ženska mu je podala svojo roko, prekrito s čipkasto rokavico, in odvrnila z najbolj dekliškim glasom: "Grofica Margaret Samsen."
"Vas smem povabiti na ples?" jo je vprašal mladi plemič in upal, da bo ga zavrnila.
Grofici se je umeten nasmeh dodatno razširil. "Da, pojdiva!" je zoprno vzkliknila in skoraj da stekla na plesišče, pri čemer je porinila svojega bodočega soplesalca.
Theodore je nehote stopil do Margaret, jo z eno roko prijel za bok, drugo pa položil pred njo, da bi jo prijela. Soplesalka ga je prav nič nežno prijela za ramo in položila svojo roko na njegovo, začela pa se je tudi precej izivalno smejati. "Vedno mi je všeč, ko plešem s tako postavnim in močnim moškim!" mu je povedala in lord se je komaj zadrževal, da ni zavil z očmi. Zdaj je še pritegnil pozornost te zoprne in umetne babnice!
Glasbeniki so začeli igrati na svoje inštrumente, iz katerih je prihajala čudovita klasična glasba. Theodore je začel s počasnim osnovnim plesnim korakom, ko ga je Margaret prekinila in ga močno zavrtela ter se glasno zasmejala. Vsi ostali plesalci so naprej plesali, a mladi lord je opazil, da sta z grofico dobila veliko pozornost.
"Zavrtite še mene tako, kot sem jaz vas! Prosim!" ga je za čudo po tiho prosila Margaret kot kakšen majhen razvajen otrok.
"Zdaj plešemo obrat," ji je povedal Theodore in poudaril svoje besede tako, da je prevzel vodstvo in jo zasukal v plesni korak, ki ga je omenjal. "Poleg tega naju vsi čudno gledajo."
"Komu je mar?" je lahkoverno odvrnila Margaret in Theodore je obupal ter jo zavrtel, kakor ga je prosila.
Na srečo je mladenič mogel zdržati le še nekaj trenutkov mučnega plesanja, nato pa so glasbeniki prenehali igrati skladbo. Theodore je globoko zavzdihnil, tako breme mu je padlo z ramen, in skoraj stekel na drugo stran dvorane. Zdaj bom končno imel mir, si je rekel.
"Lord Harrington," mu je prišepnila suhljata rdečelaska, ki se je naenkrat znašla zopet pri njem, "bi šli z mano na vrtove? Čudoviti so, lahko me držite za besedo!"
Theodore ni vedel, kaj naj odgovori ženski, saj po plesanju z njo ni želel preživeti niti sekunde več z njo. Kot predstavnik modre krvi pa je seveda moral biti vljuden. "Oprostite mi, grofica," je skušal najti prave besede, "ampak res ..."
"Oh, dajte no!" ga je neučakano prekinila in ga vpričo drugih potegnila za rokav suknjiča ter ga odvlekla iz plesne dvorane.
Mladi plemič se je zavedal, da ga oče in vsi drugi gledajo, vendar zdaj ni bilo več poti nazaj. Margaret je moral slediti po mokri gladki travi in mimo majhnih potokov do omenjenih vrtov.*i*
"Mislim, da zdaj vem, zakaj te je Sitcomova pohvalila," mi zaupa Stephan, ko prebere del moje zgodbe. "Vse je več kot perfektno — ideja in slog. Resnično si več kot briljantna, Goodleyeva."
"Oh, hvala ti!" skoraj da zavpijem in se mu vržem v objem.
Objemava se dokaj dolgo in v meni vre od ... strasti? Ne vem, če je to primerna beseda, ampak ne vem, kako bi drugače opisala stanje. Moja dlan na njegovem gladkem hrbtu, njegovi prsti, ki so pristali ravno na mestu, kjer je sponka mojega nedrčka ...
*i* Se mu moraš vreči v tak objem, ki je skoraj že poljub, vsakič, ko se ti prilizuje?*i* mi pravi Johnov glas in takoj se odmaknem, se mu ponovno zahvalim za lepe besede in odidem.
Lp,
dekle iz smetnjaka