15. APRIL
Sedim za delovno mizo v stavbi moje fakultete, ko k meni prisede Stephan. Moram reči, da zgleda kar dobro. A nekaj me zmoti. "Od kdaj nosiš očala?" previdno vprašam.
Sošolec se prime za držalo svojih modrih očal in nato odgovori: "Oh, pred nekaj dnevi sem jih dobil. Knjige naredijo svoje."
"In kdaj se ti učiš?" se zahihitam. "Edino, če se ti zaradi pogleda na knjige lahko poslabša vid."
"Ne žali me, Isabella!" rahlo užaljeno odvrne Stephan. "V srednji šoli sem vedno veljal za knjižnega mola."
Odkimam z glavo in se posvetim beležki, v kateri imam zapisano, kaj moram narediti.
"Kako napreduje tvoj slavni lord Theodore Harrington v iskanju žene, Goodleyeva?" me ponovno med delom prekine Stephan.
Zaprem beležnico in se zazrem v sošolca. "No, zdaj nisem pisala že pet dni, tako da ... Ampak izvedel boš!"
"Komaj čakam," vedro odvrne. "Uf, saj bi skoraj ozabil — mi lahko pošlješ svoje današnje zapiske, prosim?" me vljudno vpraša hip kasneje. "Ne bom jih prepisal, le rad bi pogledal, če sem kaj izpustil."
"Oh, seveda," se mu nasmehnem.
"Najboljša si, Goodleyeva," se mi zahvali Stephan, da bi poudaril izgovoreno, pa mi pomižikne. Nato zavihti svoj nahrbtnik na ramo, vstane in se napoti proti stopnicam.
"Saj nisi resna, kajne, Isabella?" za seboj zaslišim znan glas Jane Watson, moje bivše prijateljice.
Zavijem z očmi in se obrnem. Najprej želim molčati, a nato me radovednost premega. "Resno gleda česa?" zato vprašam.
Jane s svojimi temnimi očmi vzvišeno pokaže proti Stephanu, ki s svojim prijateljem Jackom stopi skozi vhodna vrata in tako zapusti stavbo. "Glede *i*njega*i* seveda."
"Še vedno te ne razumem in ni mi mar," lenobno odvrnem.
Že se skušam zavrteti na peti, ko me Jane s svojim vsiljivim pogledom ustavi. "Ne vem, kaj je narobe s tvojimi možgani, da še vedno nisi dojela," začne svoj monolog, "kako te ta fant izkorišča."
Njene besede v meni povzročijo val jeze. Kako si upa tako govoriti o Stephanu? "Ni tak! Je zelo prijazen do mene in tudi skrben, sočuten in pameten je!"
"Tako?" se pretvarja Jane, da je začudena. "Še pred enim mesecem bi trdila, da je nesramen in butast."
Globoko vzdihnem, saj ne vem, kaj naj odgovorim na tak neumen odziv. "No, zdaj pa je pač drugačen."
Nekdanja prijateljica se začne smejati, če ne kar krohotati, tako zelo se jim zdim smešna. Na mojo srečo se kmalu nekoliko zresni, a nasmešek na obrazu še kar ohrani. "*i*Prijateljski*i* nasvet ti dam, Isabella, poskušaj se zavedati, kaj ti dela ta moški, in opusti vse stike z njim."
"Hvala za tvoj *i*prijateljski*i* nasvet, Jane," se ji navidezno zahvalim, "ampak namiga bivše prijateljici, s katero sem skregana, me ne zanimajo."
Jane se zavrti na svojih temno rjavih bulerjih in se napoti skozi isti izhod kot prej Stephan.
Brezvoljno skomignem z rameni in zatem vzamem akto iz svoje torbe ter fotografiram svoje zapiske, da jih pošljem Stephanu.
*i*Nekje sem slišal, da se lepotičke hitro odzovejo. S tem se definitivno strinjam,*i* dobim v odgovor in zato se mi na ustih prikrade nasmeh. Jane definitivno ni imela prav. Stephan me ne izkorišča. Preprosto vem.
Lp,
dekle iz smetnjaka