1. MAREC
"V Montani je zdaj še zgodnje jutro," ne da bi se zavedala bleknem in se zasanjano zazrem v zaspano newyorško nebo.
"Kaj ima to z nalogo?"
Kot iz transa se zbudim in zagledam temnolaso žensko, oblečeno v črtast puli, ki me opazuje s svojimi temnimi očmi začudenimi očmi. Seveda, z mojo prijateljico Jane sva skupaj v paru pri raziskovalni nalogi in danes delava na terenu.
"Oh, pravzaprav nima veze z ničemer," si na hitro izmislim odgovor in vzamem knjigo iz sveže pokašene trave, na kateri sedim s prijateljico.
"Govorila si o njem, kajne?" z neverjetno hitrostjo ugotovi Jane. "O Johnu?"
"Se igraš Jane Marple, Jane?" ji na vprašanje odgovorim z vprašanjem.
"Ne, Isabella!" odvrne in me pogleda s takim pogledom, kot bi videla nekaj gnusnega, nato pa se nazaj zatopi v svoje nekoliko zmedene zapiske. "Nikoli nisem niti marala kriminalnih romanov," še doda, zatem pa na trdo zapre mapo z listi in mi zopet nameni pozornost. "To je tako nejasno! Mar Sweedgeva res misli, da ima to sploh kak smisel?!"
"Ne vem," bolj umirjeno kot Jane povem, "ker sploh še nisem začela."
Prijateljica me s poznavalskim izrazom na obrazu pogleda: "Seveda nisi pričela z delom, če si bila zaposlena z razmišljanjem o njem."
Nekoliko razdraženo odložim knjigo in rečem: "Ampak to je logično, ne? Prebolevanje osebe učenje nista dobri par."
"Ampak ... mislila sem, da si s tem že opravila," prizna Jane. "Saj je minil že mesec, odkar sta se razšla!"
Po tiho zavzdihnem in jo dopolnim: "Veš, koliko časa sva bila skupaj – od osnovne šole. To ni tako malo, kot se zdi." Zdaj tudi Jane zavzdihne. "Ne razumeš me!"
Janin obraz se iz bledo kožnatega spremeni v popolnoma rdečega. Nato pograbi svoje zapiske, torbo in knjigo ter vstane. "Isabella, nobeden ne razume tebe in tvoje smiljenje sami sebi! Nobeden!" mi še zabrusi, preden s hitrim korakom odide s travnika.
Super. Ne super – fantastično. Kot nimam že dovolj težav z Johnom, sem še ob prijateljico. Oh, in nimam nikogar, s komer bi dokončala nalogo. Če to ni perfektno, ne vem, kaj ni bilo lahko.
A rešitev se pojavi kot strela z jasnega.
Na drugi strani travnika zdolgočaseno sedi Stephan in lenobno gleda v nebo, medtem ko mu rahel vetrič mrši temne lase. Kdaj pa kdaj vzame v roke travo in si jo ogledajo, nato pa je brezobzirno vrže na mokra tla. Vse zgleda, kot da tudi on nima partnerja.
V istem trenutku vstanem, poberem stvari in ne preveč navdušena stopim do njega. "Hej," ga pozdravim in si zagotovim njegovo pozornost, "bi lahko skupaj delala pri raziskovalni nalogi, ki nam jo dala Sweedgeva? Veš, nimam partnerja, kot ga verjetno tudi ti nimaš."
Lp,
dekle iz smetnjaka