28. APRIL
"William, kako lahko to govoriš?!" me iz rahlega in mehkega poljuba s Stephanom prebudi Janin preglasni glas. Oba se skupaj z drugimi začudenimi ljudmi ozreva v njeno smer. "Naj bi ga le pustila, da odide nedolžen, kaj?"
Ubogi Will, ki je prisiljen biti v družbi moje sošolke, globoko zavzdihne in odvrne: "Seveda ne, ampak ..."
"Oh, ne ljubi se mi te poslušati," ga prekine Jane, si odstrani vranje lase z obraze in vsak odideta v svojo smer.
V tistem trenutku me Stephan povleče za mojo rožnato bluzo in me neverjetno silovito poljubi. Za kratek čas izredno uživam, nato pa se zavem prostora okoli sebe.
"Stephan, ... v publiki sva," izgovorim, kakor razločno se to pač pri poljubljanju lahko da.
"Ne misli na to," poželjivo odvrne moj fant.
In res. Čim izreče te besede, se ne oziram več na množico okoli mene. V centru moje pozornosti je le Stephan. Preprosto se prepustim njegovemu silovitemu poljubu, ki se mi je še pred kratkim zdel moteč. Pomembna sta samo njegova usta in spreten jezik, drugo je brez veze.
Prava smola, da je današnji odlomek iz mojega romana tako nevesel.

Odlomek iz romana Poslednji lord avtorice Isabelle Goodlay:
*i*Mladi lord Theodore se je nekoliko zdolgočaseno premikal med sobanami v domu grofa Samsena.
"Ne, ti podlasica mala, moj je!" je nenadoma zaslišal Margetin glas. Theodore se je takoj premaknil k vratom, od koder je prišel zvok, in na skrivaj pričel opazovati grofico s svojo sestro.
Tedaj je besedo dobila prav ta, ki se je še pred zasmejala. Očitno jo žaljivka ni preveč motila. "Da bi ga prepustila tebi?" je spregovorila Sophie in mladi lord je pomislil in hkrati upal, da se pogovarjata o njem. Ni razmišljal v popolnoma pravi smeri. "Alexander Johnson je moj in tudi moj bo, ko se bom jaz, ne ti, poročila s Theodorom."
To, kar je slišal, je bilo za mladega plemiča dovolj, vendar zdaj je končno izvedel neprijetno resnico. Margaret in njena sestra Sophie se nista , zanimale zanj v ljubezenskem smislu. Ne, prebrisani grofici sta ga želeli le zaradi njegovega položaja. Ena izmed njiju bi bila tako poročena z njim in bila do konca življenja preskrbljena, vmes pa bi seveda ljubimkala s tistim Johnsonom.
V navalu jeze in razočaranja je Theodore glasno stopil v sobo in v trenutku je nastala tišina.
"Lord Harrington!" je vzkliknila mlajša grofica in si s čipkastimi rokavicami popravila zgornji del predrage žadaste oblake. "Res je lepo videti moškega svojih let v svojem domu," ... s svojimi sinjimi očmi ga je precej očitno premerila od glave do pete ... "posebej vas."
Sedaj se je bližje postavila še sestra, da se je zdelo, kot bi sorojenki klepetali med seboj. "To je definitivno res," je s svojim preveč sladkim glasom povedala in se na široko nasmejala. "Vaša prisotnost, lord, je vedno pri meni več kot dobrodošla."
Theodora njune zlagane bedede niso ganile, zato je še naprej zrl vanju z mrkim obrazom in iskal primerne bedede.
"Je kaj narobe, moj lord?" ga je ljubko vprašala mlajša grofica.
"Vse vem," ju je z na videz pogumnim, vendar v resnici z glasom, polnim strahu, prekinil Theodore, "hoteli sta le izkoristiti moj plemiški naziv, kajne? Ena od vaju bi se poročila z mano in bila preskrbljena, ljubezen pa si bo našla pri drugem. Jaz pa sem mislil, da me ljubita!"
Margaret in Sophie se nista več pretvarjali. Margaret je stopila bližje k njemu in se rahlo nasmejala, kot bi jo vse to nadvse zabavalo. "Ste pa res potrebovali dolgo časa, lord Harrington."