3. MAJ
Zdi se, kot da bom popoldne preživela v družbi svojega prenosnika in seminarske naloge. A se motim, saj nenadoma zazvoni. Sama sebe vprašam, kdo neki bi prišel. Kakor se namreč spomnim, nisem z nobenim dogoverjena za obisk. Kdo je potem pred vrati? Skomignem z rameni, zaprem zaslon in odklenem vrata ter pred seboj zagledam ... Stephana na moje veliko presenečenje.
"Prišel sem se opravičit," mi pove, jaz pa v odziv zmigam z glavo. "Rad bi se ti opravičil za to, kar sem ti rekel v ponedeljek."
Zadržim se, da ne bruhnem v smeh. "Je to hec, Stephan?"
Sošolec nekoliko zavije z očmi in nadaljuje: "Seveda ni, Isabella, resnično mi je žal."
Napravim mrk pogled in ga vprašam: "Kaj pa naj bi bil razlog, da si rekel to, kar si mi?"
Fant si z rokami ovije obraz in zatem globoko zavzdihne. "Imel sen resnično slab dan, moraš me razumeti, kako ..."
"Poglej, samo pojdi stran, prav?" ga prekinem, medtem ko še kar vse glasneje prosi za usmiljenje. "Odidi, Stephan!" nepotrpežljivo naročim in zaklenem vhodna vrata.
Čim to storim, se seveda prične izredno moteče trkanje, njegov glas pa se utiša. "Če me ne boš spustila notri, bom pač sam našel način, kako priti, Bella!"
"Moje ime je Isabella!" zakričim ravno tokrat, ko me preglasi pok.
Na začetku, a le za nekaj sekund, nimam pojma, kaj se dogaja. A kmalu ugotovim, kaj je povzročilo moteči hrup – uničeno ključavnica. In kdo je kriv? Moj fant. No, ne vem, kaj mi je zdaj. Vendar vem pa, da je bolj pomembna škoda, ki mi jo je povzročil.
"Kaj si naredil?!" zakričim nanj in si ovijem roke okoli obraza. Vmes pa ne opazim, da je razdalja med Stephanom in mano vse manjša. "Se sploh zavedaš, kje sem? V New Yorku sem in v vseh velemestih vlomov kar mrgoli. Kaj šele pri takih, kot sem jaz, ki ne moremo zakleniti svojega doma!"
"Utihni," z umirjenim in resnim glasom ukaže Stephan, njegova roka zleze do mojega vratu in njegove ustnice pristanejo na mojih.
*i*Kaj za vraga dela*i*, se ob tem vprašam. *i*Umakni se, prekini poljub, samo prenehaj s tem, saj sta se ravnokar prepirala*i*, se še oglasi moj notranji glas. Vendar ga ne morem ubogati, kljub temu da hočem, kajti Stephan je preprosto premočen v primerjavi z menoj.
Nekaj časa se mu še želim upirati, nato pa to opustim, ker mi preprosto ni več do tega. Sedaj mi njegova bližina postane všeč. Ne vem, zakaj, ko pa sva se še pred pol minute glasno prepirala. Morda zaradi vse strasti in adrenalina, ki ju je prepir vzbudil? Ne, ni to. Mislim, da je kriva kar osebna privlačnost. Mogoče je ljubezen s prepiranjem resda nekoliko izpuhtela, vendar zdaj se je vrnila. Ves ta dolg magičen poljub je kriv. Oh, in njegov nič kaj preveč skromen in radoveden jezik, ki brska po mojih ustih. Ter naravno njegovi spretni pianistični prsti, s katerimi se dotika mojega vratu, nekateri pa so bolj predrzni in mi celo drsijo po telesu navzdol.
Tako sem popolnoma vdana njemu in njegovim poželjivim ustnicam, da mi je za vse vseeno. Ne briga me, kaj počne zame. Sploh me ne zanima. Pomembno je le to, da nadaljujeva s to pravljico, izraženo s poljubom, in da se nikoli več ne ločiva.
Zaradi tega vsega mu tudi pustim, da desno roko umakne z mojega vratu in si z njo pomaga pri tem, da me ponese na posteljo.
Lp,
dekle iz smetnjaka