2. MAREC
"Kje imaš tisti debeli učbenik?" me vpraša Stephan, ko že nekaj časa vneto brska po moji torbi.
Včeraj sva začela s Stephanom z nalogo, in čeprav se sliši predobro, da bi bilo res, je delati z njim dokaj prijetno. Vse, kar sva se zmenila, je upošteval in vzorno je sodeloval pri najinem skupnem delu.
"Naj ti pomagam," rečem in vstanem z jopice ter iz usnjene torbe vzamem omenjeno knjigo.
"Hvala ti," se na hitro zahvali in se bržkone loti branja.
A zakaj je tako? Zakaj je tako zagret za delo? Še nedolgo nazaj bi v tej situaciji vse naredila jaz, on pa bi znadal šale na moj račun. Zdaj pa je popolnoma drugače. Tako drugače, da je že skoraj neverjetno. Najbolje bo, da ga vprašam. "Hej," preusmerim njegovo pozornost iz prastarih priročnikov, "te lahko nekaj vprašam, Stephan?"
"Seveda, lepotička." No, trapastih vzdevkov se zgleda še kar ni mogel otresti.
"Veš, razmišljala sem," previdno začnem in ob mojih besedah mi še bolj zazre v oči. "Zakaj si tako ... deloven in vesten pri tej nalogi? Ti je tako zelo všeč ali kaj?"
"Mar nisem tak ves čas?" rahlo užaljeno odvrne.
"Pravzaprav nisi," hladnokrvno zanikam.
"Pravzaprav sem," skoraj da ponovi za mano.
"Ne, nisi, Stephan!"
Moj partner si na zagoreli obraz nadene rahel nasmešek. Potem začne z razlago: "Pomisli. Če bi bil tako len in brez delovnih navad, kot praviš, potem ne bi naredil tega semestra, kajne?"
"V redu," živčno zavzdihnem, "ampak ko sem s tabo morala delati nalogo na začetku leta, nisi bil tak kot zdaj."
Stephan se mi nekoliko približa in me globje pogleda s svojimi temnimi očmi v barvi lešnika. Ker sem tako navajena na Johnove bledo modre, sprva pomislim, da imam barvno disleksijo in da vidim narobe. "Ljudje se spremenijo, Goodleyeva," z neznansko tihim glasom pove.
"Vem, vendar me zanima, zakaj?" ga dopolnim.
Na hitro mi pomižikne, in čeprav se to večini deklet zdi očarljivo, se meni ne zdi. Nato se hitro pomakne nazaj v zavetje knjig in zapiskov, ko me zopet vpraša njegovo največkrat rečeno vprašanje danes: "Kje je tisti tanek učbenik?"
"V prvem predalu torbe je," že stotič povem.
"In kako naj vem, kateri je prvi predal, princeska?" izzivajoče vpraša. Morda res ni tako deloven, kot sem si domišljala. "Nisem Albert Einstein kot ti, veš."
"Grem," se vdam in stopim do njega.
Počepnem in vzamem torbo v roko, da bi našla iskani učbenik. A čim ko začnem brskati, na trebuhu začutim Stephanovo roko in nenadoma padeva jaz in torba na vlažno travo. Moj partner pri delu se seveda le smeji kot nor, pri čemer razkaže polovico svojih prebelih zob.
"Ti tepec! Porinil si me in padla sem!" vzkliknem in vstanem iz tal ter si iz bluze in kavbojk poskušam odstraniti nekaj trave.
"Prevaral sem te, princeska," samovščečno pove. "Učbenik imam že pri sebi, le tako sem te zvabil sem, da bi padla!"
"Res si otrok!"
Znova mi pomižikne in odvrne: "Ti pa si lepotička."
Lp,
dekle iz smetnjaka