17. MAJ
Stephan se skoraj vrže na mojo zakonsko posteljo in isti hip odložim prenosnik na nočno omarico in se mu približam. Že ga želim poljubiti, a njegove lešnikove oči mi povedo, da tokrat ne bo po moje. Se je kaj spet zgodilo? V mojem življenju res ni prostora za še eno dramo, ko pa že komaj sledim vsakdanjim stvarem ...
"To bo počakalo, Isabella," me z ostrino v glasu prekine in se še globje zazre vame. "Najprej se morava *i*spet*i* pogovoriti."
Premaknem se nekoliko bližje robu postelje in ga začudeno pogledam. "Kaj imaš v mislih?" vprašam. "O čem bi mogla govoriti?"
"O tem," mrko odvrne in prižge svoj telefon. Čez nekaj trenutkov se že predvaja video, na katerem sva midva z Johnom tisti dan, ko sem ga intervjuvala. Ničesar več ne razumem, res.
"Snemal ... si naju z Johnom?" se začudim, on pa le prikima. "Torej si v moje stanovanje postavil kamero?!"
Stephan skomigne z rameni, kot bi bilo postavljenje kamer v tuja stanovanje nekaj popolnoma vsakdanjega. "Moral sem," skuša utemeljiti. "Odkar si se dobila z Johnom, moram biti bolj previden s tabo."
To preseže moje meje. Navidezno zaskrbljenost, da bi ga pustila, še nekako razumem, ampak nadzorovanje s kamero ... mi ni jasno. Žal mi je, ampak to ni humano! Video kamera ... Od kod mu je to prišlo na misel?
"Ni mi preostalo nič drugega, Isabella!" vzklikne Stephan, ki verjetno dobesedno bere moje misli.
V tistem trenutku se zazrem v njegove temne lešnikove oči. Je to res Stephan, ki ga poznam? Tisti vedno nasmejan fant, ki je vedno prešerne volje? Res ljubim takega moškega?
Globoko vzdihnem in izdihnem. Nato pa pogled umaknem od oči, za katere sem mislila, da so prave. A sem se očitno zmotila.

Odlomek iz romana Poslednji lord avtorice Isabelle Goodlay:
Mladi grof se je zazrl v mlado žensko z neverjetno široko turkizno modro obleko. Drugega na njej ni videl, kajti edini vir svetlobe na nebu so bile zvezde, ki so se kdaj prikazale na nočnem nebu. A več informacij o njej ni potreboval, da bi vedel, da je to Cornelia.
"Lord Harringrton!" je vzkliknila in se mu z velikim nasmehom na obrazu približala.
Šele zdaj jo je mladenič lahko ogledal. Njene zelene oči so bile še vedno nekoliko povešene. Bleda in ponekod tanka, drugje debela je še kar krasila njeno telo. In njen vrat je bil še vedno otečen. Vendar vse to, kar bi mnoge odvrnilo, je zakril njej sijajen nasmešek. Bil je kot iz filma in kar sekal je iz njenega obraza. Konec koncev ni tako neprivlačna, kot meni oče, je sam sebi rekel Theodore.
"Kakšno naključje, da sva se spet srečala!" je vzkliknila, nato pa se je ozrla okoli sebe in si z velikim občudovanjem ogledovala vrtne umetnine. "Tako prečudoviti so to vrtovi, se vam ne zdi? Vse ti cvetlice, ki sevajo svojo barvo, čeprav je noč. In ti drobni potoki kot oaze v puščavi ..."
"Tudi vi ste pesnica!" jo je prekinil Theodore, ki je nenadoma dobil to neverjetno idejo.
"Dobro poslušate, moj lord, res sem," je odvrnilo dekle. "A nisem imela pojma, da ste tudi v pesniških vodah."
"Oh, to je bolj kot hobi kot pa zares," je skomignil Theodore. "Je pa res, da imam doma zgago, ki ji moja dejavnost ni všeč."
"To pa *i*je*i* zanimivo," je dejala ženska, njen nasmeh pa se je razširil, kljub temu da se je zdelo, da večji ne more biti.
Cornelii je počasi nasmeh izginil z obraza, zamenjale so ga tanke stisnjene ustnice. Zgodilo pa se je še nekaj —mladenka je do mladeniča stopila in strast je prevzela ljubimca. Njune ustnice so se takoj začela topiti v poljubu, jeziki so raziskovali tuje ustnice ter rokavice so švigale po vratovih in licih. Vse to se je pripetilo popolnoma avtomatsko, kajti prisotne ni bilo nobene prisile ali česar koli drugega. Različnost in hkrati podobnost med njima ju je povezala.