10. DECEMBER
Dobro. Imam načrt, če me žena in mož izpred včeraj prideta iskat. Ko odprem vrata, se pozdravimo. Nato verjetno vprašata, če sem Isabella Goodlay, in jaz to zanikam. Poslovimo se in imam mir. Preprosto, kajne?
Zvonec pri vhodnih vratih kot strela z jasnega zazvoni in hitro vstanem s kavča. Kmalu sem pri vratih, in takoj, ko jih odprem, na široko razprem zenice. Pred mano namreč stojita tisti mož in žena, ki sta iskala mene.
Da ne bi videla mojih skrbi, nekoliko preusmerim pogled in si na obraz nadenem prisiljen širok nasmešek. "Dober dan," ju vedro pozdravim. "Potrebujete mogoče pomoč?"
Možakar — še kar oblečen v tanko, a tokrat modro srajco — se odkašlja in odvrne: "Iščeva dekle z imenom Isabella Goodlay. Menda živi v tukajšnjem stanovanju."
Brezobzirno do mojega skrbno skovanega načrta iz mene padajo ven besede: "Jaz sem Isabella Goodlay in živim tu."
Zakonca se spogledata in žena se na rahlo nasmeji, preden odpre usta: "Lahko vstopiva notri, prosim? Resno se moramo pogovoriti o nečem."
Sprva oklevam, nato pa ju spustim notri. Če bom rabila pomoč, me Cabbotova zagotovo nadzira pri kakšnem oknu. Tako skupaj stopimo v moj začasni dom in ob tem, da sem spustila notri neznanca, mi poveča kepo v trebuhu.
"Bosta sedla za jedilno mizo?" vprašam, ko si mož ogleduje stanovanje, žena pa obeša jakno.
"Seveda," odgovori moški in skupaj z žensko sede in si odpne najvišji gumb na srajci. Kako mu je lahko marca tako vroče?
"To te bo morda presenetilo," tiho pove žena, kot bi se bala svojih besed, in me pozorno premeri s svojimi lešnikovimi očmi. "Piševa se Goodlay kot ti, kar mene, Cynthio, naredi tvojo mamo in mojega moža, Andrewa, očeta."
Malo bi manjkalo, da bi prekucnila stol, na katerem sem sedela, in padla. Srečala sem svoja prava biološka starša? Tista, ki me nista hotela? Tista, zaradi katerih sem postala sirota? Preprosto ne more biti res. Vendar po drugi strani sem jima kar podobna. Temno rjavi lasje. Lešnikove oči. Visoka postava. O, bog.
"Isabella?" nežno moje razmišljanje prekine ati (ta beseda mi gre zelo težko z jezika). "Kaj je?"
"Zakaj sta me vrgla v smetnjak, ko sem bila dojenčica?" Ne vem, kako to lahko pride iz mene prav zdaj.
Mami se na rdečih licih pojavijo solze. Zdaj mi je že žal, da sem zanesla to temo. "Da, to je na žalost res."
"In zakaj za vraga sta me vrgla? Nič nisem naredila!" v jeznem tonu nadaljujem.
"Bila sva mlada za starševstvo. No, boljša beseda je *i*premlada*i*. To so nama očitali tudi drugi, na primer moja mama in oče. Vendar sem te ne glede na vse potem rodila.
A čim sem te vzela v naročje, sem vedela, da nisva sposobna za otroka pri teh letih. To sem tudi povedala tvojemu očetu, in ko sem se vrnila domov, sva se odločila, da se te bova znebila. Najlažja rešitev je bila smetnjak. Brezobzirno in z nič žalovanja sva te vrgla vanj."
Ko slišim to zgodbo, komaj diham. "Kako?" vprašam in pogledam najprej v mamine rjave in nato v očetove sive oči. "Kako sta me lahko le vrgla?"
Mami po debelih licih začnejo teči solze. "Ne vem, samo vrgla sva te tja, Isabella."
"Ne razumeš, kako žal nama je," razloži oče, čigar oči postajajo nekoliko rdeče. Se tudi on bori proti solzam? "Ampak potem ti je bilo lažje, kajne? Našli so te drugi in te posvojili kot lastno hči."
"Njegove ime je Frank Goodlay, in dokler je bila njegova žena Ivy živa, je skrbel zame z njo." Ob mislih na ubogo Ivy tudi sama bijem vojno s solzami.
"Veva, kdo je," pove oče. "Spoznala sva ga in preko njega sva prišla v New York, da te najdeva."
Nekaj trenutkov, dolgih kot več dni, si le gledamo v oči. Zdi se, kot da je vsak zatopljen v svoj svet. Ali pa da nekdo hoče prebiti led. Na koncu jo jaz. "In kaj zdaj?" previdno vprašam. "Našla sta me, kar je bil namen tega potovanja. Kaj pa potem?"
"Hočeva nekaj," skrivnostno začne govoriti ati, "in sicer to, da začnemo znova, kot prava družina."
Ne vem, ali naj jokam ali se smejim, tako neumno je to. "Resno mislita, da vama bom odpustila? Celo življenje sem zaznamovana s tem, kar sta naredila! Vsa šola je vedela in celo osnovno šolo sem trpela!" *i*Dokler me ni rešil moj ljubljeni, ki je na drugem koncu celine*i*, v svojih mislih dodam.
"Ne prosiva te odpuščanja," z rahlo tresajočim glasom odvrne mami. "Rada bi le, da nama daš drugo možnost."
"To bo zvenelo hladnokrvno," živčno povem in starša me z velikim zanimanjem gledata, "ampak ne."
Atijeve svetle oči se napolnijo z jezo in roko jezno nasloni na mizo. "Za to sva potovala sem!"
"Lahko se odpravita na severni pol zaradi mene," duhovito pripomnem.
"Tvoja starša sva!" vzklikne ati, kot da me ne bi poslušal.
V tistem momentu tudi meni prekipi. Vstanem iz stola in ga porinem nazaj ter se z rokami močno oprem mize. Zatem z najbolj odločnim glasom povem svoje: "Po genetiki sta moja starša vidva, a tukaj, v mojem srcu," ... z roko se dramatično dotaknem mesta srca ... "sta moja starša Frank in Ivy Goodlay.
Preprosto ne smem odpustiti tega, kar sta naredila — mladost gor ali dol. Če bi to tako obžalovala, kot sta rekla, ne bi čakala devetnajst let, kajne?
Tako da je vajino potovanje šlo bolj ali manj za prazen nič. Prosim vaju le, da me pustita na miru in mi ne zagrenita živjenja še bolj, kot sta ga!"
Lp,
dekle iz smetnjaka