Tudi dekle iz smetnjaka se zaljubi, 32. del
6
6. JUNIJ
Sedim za svojo pisalno mizo in se mučim z nalogo za fiziko. Ob brezupnem razmišljanju o tlaku v kapljevini me prešine nefizikalna misel. Naredila bom samomor. Resno, moje življenje ne more iti naprej. Spet sem sama in vem, da Johna ne bom dobila nazaj, pa lahko poskusim vse možno. Kaj ima potem smisel? Nič. Čisto nič, razen smrti.
V tem istem trenutku vstanem in prihitim v kabinet, kjer Ivy dela za službo.
"Isabella, zakaj tako hitiš?" me vpraša in me začudeno pogleda s temno zelenimi očmi.
"Jaz moram iti v trgovino. Jutri imam tehniški dan in nekaj moram iskat." Laž - jutri je običajen dan.
"Grem s tabo!"
Prekleto. Kaj zdaj? "Ne, Ivy, v redu bo. Veš ..., veliko je in jaz vem, da imaš polno dela ... Adijo!" Še preden mi kaj odgovori, stečem v garderobo.
Ko si obuvam čevlje se domislil mesta, kjer bom končala življenje. Šla bom v bližnji gozd, kjer je velika pečina, visoka kakih petnajst metrov. In če me ne bo ubil padec, me bodo zagotovo ostre skale na dnu. Perfektno.
Ko prispem do gozda, me oblivajo vse možne misli. Naj končam življenje? Kaj če se vrnem nazaj? In začnem teči. *i*Tako bom odgnala te misli*i*, pomislim. In deluje!
No, vsaj dokler se ne spotaknem ob večjo vejo in močno padem. Po obrazu imam kar nekaj prask, prav tako tudi po rokah in nogah. A vseeno vstanem, kot da nič, in zopet tečem.
Končno prispem do pečine. Ustavim se meter stran od prepada. *i*Zakaj ne grem naprej in že opravim?*i*se vprašam. *i*Nekaj me ustavlja. Oh, samo pojdi!*i*
Ko počasi stopim korak naprej, zaslišim nekoga, ki me kliče po imenu. Globok, a hkrati nežen glas je. Takoj ga prepoznam. To je glas fanta, ki ga ljubim in fanta, ki sem ga izgubila.
Sedim za svojo pisalno mizo in se mučim z nalogo za fiziko. Ob brezupnem razmišljanju o tlaku v kapljevini me prešine nefizikalna misel. Naredila bom samomor. Resno, moje življenje ne more iti naprej. Spet sem sama in vem, da Johna ne bom dobila nazaj, pa lahko poskusim vse možno. Kaj ima potem smisel? Nič. Čisto nič, razen smrti.
V tem istem trenutku vstanem in prihitim v kabinet, kjer Ivy dela za službo.
"Isabella, zakaj tako hitiš?" me vpraša in me začudeno pogleda s temno zelenimi očmi.
"Jaz moram iti v trgovino. Jutri imam tehniški dan in nekaj moram iskat." Laž - jutri je običajen dan.
"Grem s tabo!"
Prekleto. Kaj zdaj? "Ne, Ivy, v redu bo. Veš ..., veliko je in jaz vem, da imaš polno dela ... Adijo!" Še preden mi kaj odgovori, stečem v garderobo.
Ko si obuvam čevlje se domislil mesta, kjer bom končala življenje. Šla bom v bližnji gozd, kjer je velika pečina, visoka kakih petnajst metrov. In če me ne bo ubil padec, me bodo zagotovo ostre skale na dnu. Perfektno.
Ko prispem do gozda, me oblivajo vse možne misli. Naj končam življenje? Kaj če se vrnem nazaj? In začnem teči. *i*Tako bom odgnala te misli*i*, pomislim. In deluje!
No, vsaj dokler se ne spotaknem ob večjo vejo in močno padem. Po obrazu imam kar nekaj prask, prav tako tudi po rokah in nogah. A vseeno vstanem, kot da nič, in zopet tečem.
Končno prispem do pečine. Ustavim se meter stran od prepada. *i*Zakaj ne grem naprej in že opravim?*i*se vprašam. *i*Nekaj me ustavlja. Oh, samo pojdi!*i*
Ko počasi stopim korak naprej, zaslišim nekoga, ki me kliče po imenu. Globok, a hkrati nežen glas je. Takoj ga prepoznam. To je glas fanta, ki ga ljubim in fanta, ki sem ga izgubila.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee! Isabella ne stori tega! :cry:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Upam da ne nardi samomora!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
1
Moj odgovor:
Anonimnica26
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Pobeg od doma
zadnje čase težko spim, se jokam in tudi vcasuh režem,ker ne vem kako nehat. doma nisem slišana razen ko sem jezna in takeat se še bolj derejo name in mi vzamejo stvari in dajo kazni. zelo sem utrujena cez dan,nimam energije kljun ADHD in obicajno sm bila bolj zgovorna zdaj pa niti pri tistih ob katerih sem sporscena nisem najbolje. veliko me zebe in doma imam veliko problemov potem pa še v šoli. res hočem pobegniti od doma a ne vem kam ali ima kdo idejo? stara sem 14. hvala za pomoč in ali kdo ve ce je to morda anxiety, depressen ali kaj drugega. svetovalna delavka nekaj ze ve in bff a ne vsega in niti ne znam opisati tega zato sploh ne govorim vec o tem. in vedno vec me boli trebuh sploh ne vem zakaj. in tudi nekak izgubljam svojo luč,, spet sem insecure o mojem telesu, pa nekak nism zadovoljna s sabo morm bit perfect...
Vprašanje
Kako bi ocenil/a letošnje teme za Ti&jaz?
So zelo zanimive in aktualne.
(103)
Nekatere so mi všeč, ne pa vse.
(124)
Ne preberem Ti&jaz.
(42)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
Tole je veliko prekratko. Poskusi pisati ...






Pisalnica