10. DECEMBER
Ko grem domov in hodim po zasneženi poti mimo šole, zaslišim nekoga, ki me pokliče po imenu. Ustavim se in se obrnem ter vidim Johna, ki priteče k meni. Kar naprej opazim, je njegov nov temno modro šal, ki se odlično poda k njegovim svetlo modrim očem.
"Te lahko zmotim za nekaj minut, Isabella?" me vpraša.
"Seveda," radovedno odgovorim.
"Kaj si zame naredila pri geografiji, je bilo res fantastično. Če ne bi bilo tebe, bi me obtožili prepisovanja. Ampak zaradi tvojega dokaza je na dan prišla resnica." Ob zadnjih besedah mi poda tisti njegov filmski nasmešek, ki ga zna narediti le on. "Kar hočem reči je to, da se ti res ..."
V tem trenutku iz Johnovega žepa na sneg padejo M&M bonboni - moji najbljubši.
John se skloni, jih pobere in jih poda meni. "To je tudi del zahvale."
"Kako si vedel, da so to moji najljubši?" vprašam.
"Ko sva delala v knjižnici, si jih jedla v pričo mene."
Presunjena nad njegovim čutom za podrobnosti, se nasmehnem in dodam: "Zgleda, da nisi bil skoncentriran le na knjigo o francoski revoluciji."
Oba se široko nasmejeva in to mi da vedeti, da je spet moj ... no, za zdaj le prijatelj.
"Veš, nisem te želel videti le zato, da bi se zahvalil," čez trenutek reče.
"In kaj je drugi razlog?" vprašam. Le zakaj me še rabi?
Prime me za roke in mi pogreje moje zmrznene prste. "Na to vprašanje čakam že od osnovne šole." Srce mi začne divje razbijati. "Isabella, bi bila moja punca?"