Hi :wave:!
Prejšnjič je bilo vse bolj v znamenju romance, tokrat pa bo vzdušje božično ...
25. DECEMBER
Če sem še pred tremi tedni še gledala Johnove angelske modre oči, sem danes dopoldne ozrla v bolniško posteljo. Šele čez nekaj trenutkov sem ugotovila, da sem pravzaprav v bolnišnici.
Nagonsko sem vstala iz postelje in le v bolniški halji stekla iz sobe na hodnik. Medicinska sestra, ki je hodila mimo, me je takoj zagledala.
Še preden je spregovorila, sem jaz že imela odprla usta: "Kaj delam tukaj za vraga?!" O, šele zdaj ugotavljam, kako nevljudna sem bila.
"Ti si Isabella, kajne? Iz sobe šestnajst?" je začuda umirjeno vprašala sestra.
"Da, to sem jaz ... Ampak kaj delam tu? In to na božič?"
Sestra je zavzdihnila, nato pa rekla: "Pojdi najprej v posteljo."
Ubogala sem jo in legla v posteljo, ona pa se je usedla na stol.
"Verjetno se bolj medlo spomniš, da si včeraj padla iz sedežnice na smučišču."
"Kaj?" Nisem se mogla več zadržati in se začela smejati.
"To ni šala, Isabella. Malo je manjkalo, da bi padla na glavo, pri čemer ti čelada na taki višini ne bi pomagala."
"Kako to, da nisem umrla?"
"Srečo si imela, da si priletela na višje grmovje in si tako pristala na mehkem. A vseeno si imela manjše poškodbe, zato moraš počivati." Sestra je vstala in skoraj že odšla, ko se je ustavila. "Žal mi je, ampak verjetno zaradi te travme ne boš ... mogla smučati."
"To!" sem bila vesela. Nič več zoprne Olivie in šestletnikov.
"Kaj si rekla?"
"Oh, nič!"